"Smo seveda nekoliko žalostni zaradi tega, ker vidimo, kako je ta prva republika pravzaprav prišla do nekih svojih meja in kako je prišlo pravzaprav do nekakšnega sovražnega prevzema te prve republike."

Dimitrij Rupel, sodelavec vseh prevzemnih vlad

***

Na vprašanje, kaj je mislil s svojo izjavo na sobotnem kongresu SDS, da če bo "Slovenija šla po poti institucionalnih sprememb, stvari ne bo treba reševati na ulici", je pojasnil, da je govoril o tem, da sta iz sedanje krize možni dve poti, institucionalna in ulična. "Predloge ustavnih sprememb, ki smo jih dali, smo dali ravno zato, da ne bi prišlo do reševanja na ulici."

Janšev recept, kako institucionalno podpreti ulico in z ulico odpreti pot prevzema državnih institucij. (Dnevnik, 11. maj 2009)

***

Ideja druge republike ni nova, nove pa so okoliščine, v katerih Janša idejo obnavlja. Ko je pred časom (na pomlad 2009) na kongresu svoje stranke Janša podal radikalno tezo, je nihče ni jemal čisto zares. Napovedi lažjega odpoklica vlade, lažjega izsiljevanja predčasnih volitev, poenostavljanja dostopa do referenduma, odvzemanja trajnega mandata sodnikom in tako dalje so celo med tistimi pravniki, ki so relativno blizu Janši in stranki, povzročili skepso. Med nasprotniki pa zaradi izpisa svetopisemskega števila deset občutek, da Janšo daje mesijanstvo. Česar niti ni bilo, ne vem kako, težko asociirati. No, zelo zares pa so ocenjevalci ideje in spremnih komentarjev druge republike vzeli Janševo napoved, da je realna alternativa ali druga republika ali ulica. Takrat se ni zgodilo ne eno, ne drugo. In Janši je bilo takrat svetovano, da obstaja drobna skrivnost demokracije: volitve. Naj se pripravlja na volitve in potem legalno prevzame oblast. In če bo prepričal zadostno število volilcev, bo imel mandat tudi za ustavne spremembe. No, k sreči imamo tak volilni sistem, ki ne pripelje kar tako do ustavne večine v parlamentu. To je dobro. In če bi analizirali volilne sisteme novih demokracij, bi videli, da je bilo tam, kjer so zaradi sistema volitve dale velike koncentracije moči, največ težav. In vsej napornosti in počasnosti tesnih, praviloma tudi "mešanih" koalicij navkljub, ali pa ravno zaradi tega, je bila demokracija najmanjkrat na preizkušnji v sistemih s proporcionalnim sistemom.

No, nekatere Janševe predlagane spremembe so bile take, da o njih ni nobenih načelnih razhajanj (denimo preureditev državnega sveta, ki je nekakšen demokratični atavizem, ali še bolj artikuliranje potrebe po obveznem srednjem šolanju). A to ni bil noben novum. To ni bila nobena originalna ideja. V strokovnih krogih se že dolgo preigrava. Ko je bil Janša na oblasti, ni naredil nobenega konkretnega koraka k realizaciji.

Kot rečeno, zdaj so okoliščine ponovljene pobude druge republike drugačne. Kriza kaže svoje zobe. Ljudje so željni sprememb in izboljšav. Skoraj nihče ne poudarja, da se polje demokracije preveč oži. Nasprotno, vse glasnejša so opozorila, da država ne potrebuje več demokracije, ampak več reda, trde roke. Zato je populistična politika marsikje v vzniku. Morda je za Slovenijo najbolj poučen primer sosednje Madžarske. Na zadnjih volitvah aprila 2010 je gladko zmagala stranka Fidesz Viktorja Orbana, ki je pred tem že izkusila tako grenkobe poraza kot slasti oblasti. A madžarski volilni sistem ji je dal nesorazmerno širok mandat, ki ji omogoča dvotretjinsko večino in absolutno oblast. Ki jo manj kot leto po volitvah Madžari izkusijo v vseh porah družbe. Zakaj je primer tako poučen za Slovenijo? Viktor Orban je desni politik, a še zdaleč ni deloval tako radikalno kot naš Janša. Brez težav se je gibal znotraj ustavnega loka. No, tako se bo gibal tudi poslej, saj je postala ustava strankina zasebna last. A je po zadnjih volitvah, ob polnem mandatu, Orban začel razkazovati drugo podobo. Mnogi jo primerjajo z avtoritarno demokracijo Tuđmanove ere. Če se nam je zdelo poseganje prejšnje Janševe vlade v vse pore družbe, v kadrovanje od medijev do kulturnih in raziskovalnih institucij ter gospodarskih družb, sporno in nesprejemljivo, je bilo prav blago glede na to, kar se zdaj dogaja na Madžarskem. Zadeva je toliko bolj absurdna in vnebovpijoča, ker je s prvim januarjem Madžarska postala predsedujoča Evropske unije. Novi medijski red ni le problem Madžarske, ampak sramota prevladujoče desne EU. Zato prihaja zdaj do absurda, da tisti, ki so desnici pomagali do uspeha, zdaj hodijo v Budimpešto, da bi malo prizemljili pijane zmagovalce. In po tem kar počno, so res opiti. Denimo državne in javne institucije morajo na vidno mesto izobesiti tako imenovani manifest nove nacionalne sloge. Iz njega sledi, da se je demokracija začela zares šele z zmago Fidesza, ko je nastala nova družbena pogodba. Ob suši slovenskega medijskega poročanja o vzdušju na Madžarskem, je vredno v Mladini prebrati pregledno besedilo Boruta Mekine "Kako umre demokracija" (http://www.mladina.si/dnevnik/11-01-2011-__160_kako_umre_demokracija/).

Se nam lahko zgodi Madžarska? Zelo lahko. Ne zgolj zato, ker je Janša vsaj tako radikalen kot Orban, ampak predvsem zato, ker so ozadja podobna. Madžarom se je zgodil "novi Orban" zato, ker je levica popolnoma odpovedala. Zadnja vladavina socialistov je pripeljala državo v stanje ekonomskega, materialnega in moralnega razsula. In Slovenija? Imamo svojega Orbana, ki že dolgo sanja novo družbeno pogodbo, novo ustavo, drugo republiko z vsemi pritiklinami in posledicami. Imel je tudi javno vajo med letoma 2004 in 2008. In bil več kot prepričljiv. Tako prepričljiv, da mu volilci niso tvegali dati še ene možnosti. A zdaj imamo tudi - no, ja - levo vlado in koalicijo, ki deluje približno tako, kot je tista v sosednji Madžarski.

Se nam torej lahko zgodi? Vsekakor. Če smo še v času Tuđmana samozadovoljno ugotavljali, da se nam kaj takega ne more zgoditi, zdaj ne moremo z gotovostjo trditi, da se ne bo vzpostavila nova avtoritarna transverzala Rim- Ljubljana-Budimpešta. Če seveda ne bo padel Berlusconi.

Da sedanja vladajoča koalicija v tej kadrovski konstelaciji ne more ponoviti mandata, je nesporno. In, roko na srce, tudi ni dobrega razloga, da bi ga. A nekaj nas vendarle navdaja z optimizmom. V sedanjem sistemu nihče ne more dobiti ustavne večine.

Ni pa tudi pričakovati, da bi se radikalne spremembe ustave in družbenega reda zgodile s konsenzom večih strank. Tudi vrednostno sorodne stranke vedo, da jih veliki brat pomalica v večinskem sistemu.

Pravzaprav bi edina rešitev za realizacijo sanj o drugi republiki bila sprega SDS in SD. Torej velika koalicija, veliki komplot, ki bi računal na to, da se ustvarijo pogoji za dvostrankarski sistem. Ni prav verjetno, a tudi ne popolnoma izključeno. A to je že druga zgodba.

Kaj nas torej čaka v naslednji mesecih pa vse do volitev? Druga republika gotovo ne. Kje je torej rešitev? Morda v soglasju o dveh republikah na eni lokaciji. Dveh vzporednih svetovih. Vsak s svojo televizijo in mediji, s svojimi kulturnimi in znanstvenimi ustanovami. Eni bi hodili na jazz koncerte, drugi k maši. Eni na košarko, drugo v Lepeno. Eni v Rog, drugi v Dražgoše… Pa bi delovalo? No, to je že drugo vprašanje.