Vse sami prvoligaški faconi na konjih, seksi ohranjeni tipi pri štiridesetih, zmerno polne tribune lokalne visoke družbe, ki je vse skupaj vzela kot piknik, medtem ko se je od strani pod drevesi dalo opaziti tudi bolj uporniško prohipi mladino, ki pa je vendarle prišla navijat za svoje uspešne sorodnike na konjih. Z obetano dediščino se pač ne gre poigravati in takih dogodkov se očitno velja udeležiti, pa naj so še tako bedni. Z dobrimi zvezami v medijih ti ljudje potem verjetno pridejo tudi na naslovnice in so slavljeni kot veliki športni šampioni, kar jim ob siceršnji priznanosti nikakor ni odveč. Vsi, pa čeravno ultrabogati in že uspešni ljudje, se radi pomerijo v športu. Vse boli poraz in vsem godi zmaga. Zato si te vrste gospoda, zdi se mi vsaj tako, rada prireja igre, na katerih lahko premaguje druga drugo. Igre in športe, v katerih še ni predmestnih talentirancev neprimerne barve kože in rodu. Pokal je pokal. Kaj pa bejbi, ki se na šport ne razume preveč, ve, za kakšen šport in v kakšni konkurenci si ti šampion. Prav tako je treba reči, da je zmaga vendarle zmaga. Nekdo je bil drugi in to nisi bil ti. Torej velja priznati neko osnovno spoštovanje slehernemu zmagovalcu. Pa vendar je razlika, ali si prvak sveta v vožnji z vodnim skuterjem ali si pač olimpijski prvak v teku na 100 metrov.

V te vrste debato sta se minuli teden zapletla Joško Vlašić, oče in trener Blanke Vlašić, ter Ante Kostelić, oče in trener Ivice Kostelića. Vzrok je v tem, da je bil Kostelić proglašen za hrvaškega trenerja leta pred Vlašićem. Od takrat naprej se skakalni in smučarski trener javno prepirata o tem, v katerem športu je težje uspeti, debata pa je prišla tako daleč, da je Kostelić skakalcem v višino očital Donalda Thomasa. Gre za Bahamca, ki je do leta 2005 igral košarko, potem pa nenadoma odkril talent za skok v višino in leta 2007 že postal svetovni prvak v tej disciplini. Da to v smučanju ne bi bilo mogoče, trdi Kostelić, Vlašić pa njemu nazaj, da je atletika globalen šport, smučanje pa vendarle omejeno na nekaj držav. Res brezveze. V obeh primerih gre za resno disciplino, vseeno pa bi se v tem primeru postavil na stran atletskega trenerja ne glede na to, da se mi zdi smučanje fizično kompleksnejša veščina.