Na tvojih vsaj sedemnajst prošenj, da bi si razločno narisan čoln in tri moške na njem raje ogledal sam, se seveda ne ozirajo, zato pa seveda za svoje "strokovno" nadlegovanje praviloma zahtevajo neskromno plačilo. In ja, enemu teh revežev bi človek že porinil v roko nekaj drobiža, a kaj ko je v vsaki državi znamenitosti in lažnih vodnikov toliko, da bi lahko ob pretirani radodarnosti povprečen popotnik že sredi potovanja bankrotiral.

Lažni vodniki pa vsekakor niso edini mali prevaranti, ki oprezajo za neprevidnimi turisti, saj jim družbo v prvi vrsti delajo še taksisti, ki neznansko radi vozarijo ljudi okoli riti v varžet, pa natakarji, ki sitim in napitim polnožepim obiskovalcem "po pomoti" zaračunajo še kakšno dodatno jed in pijačo, da o vsiljivih uličnih prodajalcih, s katerimi je včasih kar zabavno barantati, a ki brez izjeme prodajajo ceneno blago za velik denar, sploh ne govorim.

V vsakem primeru so vsi ti nepridipravčki neizogiben del turistične ponudbe prekrasnih dežel in izkušen popotnik se na njih že vnaprej pripravi ter na začetku celo uživa, ko jih po cele dneve nadigrava. A zaradi teh tatičev, njegove energije in časa je človek navsezadnje tudi vesel, ko se z daljšega dopusta vrača domov, v naše evropsko urejeno okolje, kjer so fiksne cene nalepljene na izdelke in kjer stvari drago plačaš, a zato tisto, kar plačaš, tudi dobiš.

Pa vendar ta prešerna radost prežvečenega svetovnega popotnika traja le, dokler se letalo ne spusti na brniško pristajalno stezo in naivnež ne pristane na realnih tleh ter še prekmalu ugotovi, da se njegov boj z zvitimi okrogprinašalci s prihodom v domovino sploh ni končal, marveč se nadaljuje v le malenkost drugačni pojavni obliki. Ni namreč treba biti atomski fizik, da pride človek do spoznanja, da je tukajšnja barabija na drobno v resnici del sistema in da so številne finte naših prefriganih barabic celo zakonsko opredeljene.

V tem opevanem pravno varnem okolju, kjer iz meni neznanih razlogov razsaja prepričanje, da je potrošnik zaščiten kot človeška ribica v Postojnski jami, nam po novem denimo grozi ukinitev obvezne garancije na izdelke. Kaj češ lepšega. Breda Kutin se ob tem "lepotnem popravku" danih razmer kot običajno postavlja na trepalnice, a kaj ko so vsenavzoči lobisti zakon o varstvu potrošnikov mimogrede usmerili proti potrošnikom in jih bodo že jutri z roko v roki z našo kilavo vlado prepustili, da bodo goloroki tekali po divjem potrošniškem zahodu.

Tako bo pač "nategovanje" nič hudega slutečih kupcev dokončno in do kraja sistematizirano, verjetno v skladu z normativi EU, v boju za kvalitetno storitev pa bo imel potrošnik spet na voljo zgolj neevropski verbalni dvoboj s prodajalcem na blagajni. Prodajalcem, ki bo tam, na prvi bojni črti, le v slabo plačani službi.

No, slovenski potrošnik bo, vsaj teoretično, lahko še naprej posegal tudi po evropskih e-dopisih in pisnih pritožbah ter po malce manj evropskih klicih na slabo odzivno telefonsko centralo, kjer pa vam bodo zdolgočaseni in nikoli-nič-krivi dvigovalci slušalke po dvajsetminutnem pregovarjanju še naprej v pozdrav zehajoče momljali: "No ja, saj veste, kako pravijo. Stranka ima vedno prav." Kar seveda niti pomotoma ne bo pomenilo, da boste dobili, kar vam za vaš denar pripada. Pomenilo bo le, da se uslužbencu ne bo dalo več poslušati vaših argumentov in da je napočil njegov čas za malico.

Podobnih primerov bo, bodite brez skrbi, vedno več. Že zdaj, ko velja nepopolni zakon o (ne)varstvu potrošnikov, ima vsakdo od nas na zalogi vsaj tri skrb zbujajoče primere iz svoje polpretekle zgodovine. Meni so nazadnje denimo pri Pošti Slovenije povsem rutinsko in brez kančka slabe vesti poskušali zaračunati ponovno dostavo izdelka, ki sem jo že plačal podjetju, pri katerem sem izdelek naročil. Evropsko ustaljeni prijemi pač, ki računajo s tem, da se evropskim ljudem ne da zapravljati svojega dragocenega evropskega časa zaradi pičlih petih evrov.

Lahko se torej pripravite na to, da se boste vi, od dela izčrpani in časovno omejeni potrošnik, že v bližnji prihodnosti znašli v podobno pogubnem položaju kot utrujeni avanturist pred koncem svojega eksotičnega potovanja, ko preprosto nima več ne volje, ne časa in ne energije za vse mogoče igrice lokalnih prefrigancev in se mu z vsemi žavbami namazanega natakarja preprosto ne ljubi še tretjič poslati nazaj v kuhinjo po pravi račun.

In tako kot on boste tudi vi takrat pač globoko zavzdihnili, se potolažili z mislijo, da kot zapriseženi vegetarijanec svinjski zrezek še vedno raje plačate, kot pa pojeste, in s ciničnim nasmeškom izpljunili svoj nedvomno težko prigarani denar.

Odprava obvezne garancije je ob vse večji popustljivosti naše politike do najrazličnejših zasebnih interesov, kar je dandanašnji neznansko lahko oklicati za nujno potrebno spodbujanje gospodarske rasti, bržkone le začetek, in če se bo tovrstna praksa nadaljevala, in res ni razloga, da se ne bi, si boste že zelo kmalu vsaj po tihem zaželeli, da bi namesto v Evropski uniji živeli v neurejeni in po vseh evropskih standardih zaostali eksotični državi.

Tudi tam bi bili v boju zoper prevarante seveda prepuščeni sami sebi, a vam vsaj nihče ne bi blebetal o pravni državi in pisal zakonov o varstvu potrošnikov.