Če bo do referenduma prišlo, ne dvomim, da bo zakon padel. Vlada namreč ni kos demagoškemu prerekanju Semoliča, Erjavca, Rebolja in podobnih. Na tej fronti se namreč srečujejo argumenti o tehničnih podrobnostih pokojninskega sistema, demografskih trendih, vrednotenju stroškov staranja prebivalstva ter pravičnosti s preprostimi udarnimi frazami, ki se v nekaj sekundah, tako kot udarni medijski naslovi, ponovijo ob čisto vsakem medijskem nastopu. Saj veste, kako udarno je reči: "Delavci so preveč zgarani, da bi lahko sploh delali do 65. leta." Ali za današnje potrebe meni najljubša: "Kako nesmiselno je ljudi siliti delati dlje, ko pa je toliko mladih brezposelnih."

Zadnji argument postavljam v ospredje, ker ne sodi v kategorijo prezapletenih za širše množice, saj je skregan s pregovorno ljudsko modrostjo, da pač "brez dela ni jela". Na malenkost filozofsko obarvanem nivoju pa je ta sindikalna trditev presenetljiva, če se spomnimo, da se je naša današnja sindikalna elita oblikovala še v času socializma. V tem času so se sindikalisti dobro naučili Marxovih naukov, da je le delo tisto, ki ustvarja presežno (danes je bolj moderno reči dodano) vrednost. Ko danes trdijo, da delo za nekatere nima več smisla in da je smiselneje živeti kot rentniki, so v bistvu v konfliktu z lastno ideološko podstatjo.

Na prvi pogled je seveda privlačno trditi, naj se starejši umaknejo v pokoj in s tem dajo službo mladim, med katerimi je stopnja brezposelnosti najvišja. Vendar v tem primeru naše gospodarstvo ne bo ustvarilo nič novega. Nekaj ljudi bo prenehalo s svojim delom ustvarjati dodano vrednost, nadomestili jih bodo drugi. Pri tem prvi seveda ne izginejo v zrak, temveč postanejo prejemniki rente iz pokojninskega sistema, ki jo morajo financirati zaposleni v gospodarstvu. In ponavljam, pri tem se z vidika dodane vrednosti ni naredilo nič. Prezgodnje upokojevanje ne more povečati dodane vrednosti, je čista statistična finta, ki odkrito brezposelnost zamenja s prikrito brezposelnostjo. Marsikdo lahko reče, da tudi brezposelnim država daje nadomestilo dohodka in je torej to v vsakem primeru zanjo strošek. Vendar je med stroškom nadomestila za brezposelnost in pokojnino velika razlika. Slednjo se prejema brezpogojno do smrti. Izjemno redki so upokojenci, ki se ponovno delovno aktivirajo. Čas prejemanja nadomestila za brezposelne, in s tem strošek države, pa je omejen. Brezposelni imajo tako vedno določeno stimulacija iskanja zaposlitve. In kot zaposleni, tako Marx, bodo ustvarjali presežno vrednost. Kot upokojeni pa bi, prosto po Marxu, bili le rentniki.

Če smo torej pripravljeni (ponovno) sprejeti splošno ljudsko modrost, da se le z delom lahko ustvari nekaj dodatnega in novega, potem lahko hitro uvidimo, da je le aktivnost čim večjega dela prebivalstva, ki lahko zagotovi rast dodane vrednosti, s tem osnova za novo potrošnjo ljudi in odpiranje novih delovnih mest. Le slednje pa lahko reši problem brezposelnosti mladih in ne prerazporejanje na delovna mesta, ki bodo za doto imela dodatno breme rentnikov. Gospodarstvo, ki mora te rente plačevati, s tem ne pridobi nič. Neto celo izgubi, saj se mu navesi breme stroška dodatnih rent.

V podkrepitev pobrskajmo po lastnem spominu. Na začetku tranzicije smo ne samo imeli idejo, temveč smo celo implementirali zgodnje upokojevanje. Uradne številke o brezposelnih smo s tem imeli manjše, istočasno pa ustvarili skupino najmlajših upokojencev v Evropi. Danes ni dvoma, da gospodarstvu takšna poteza ni koristila čisto nič. Nobeno novo delovno mesto ni bilo ustvarjeno, zaradi visokih prispevkov za pokojninsko zavarovanje kvečjemu kakšno manj.

Z argumentom brezposelnih mladih na pohodu na referendum o novem pokojninskem zakonu torej gre za čisto navadno demagogijo, ki igra na čustva ljudi v stiski in omalovažuje zdravo pamet ljudi, ki jih nagovarja. Ne morem verjeti, da gre pri tistih, ki ta argument uporabljajo, za čisto nevednost. Nič ekonomsko zapletenega ni tukaj. Zato me zanima, ali se kaj razmišlja o posledicah takšne demagogije.

V letu 2011 se namreč pričakuje kar turbulentno dogajanje na mednarodnih finančnih trgih. Precej evropskih držav s šibkimi javnimi financami in slabimi obeti rasti se bo znašlo v potencialnih težavah pri refinanciranju obstoječega in izdajanju novega dolga. Slovenija pri tem nikakor ni v rožnati situaciji. Mednarodne bonitetne agencije so jo že uvrstile na seznam držav z negativnimi obeti. Zavrnitev pokojninske reforme, ki je pomemben korak do zagotavljanja dolgoročne vzdržnosti javnih financ, bo signal, da naša vlada skupaj s socialnimi partnerji ni sposobna reševati tega problema. Dodajmo še, da vlada nima najbolj "posrečene roke" pri vodenju fiskalne politike. Zelo aktivna je (ali želi biti) pri ukrepih, ki naj bi stimulirali določene zavožene dele gospodarstva (npr. gradbeništvo), ki kopičijo eksplicitne obveznosti javne blagajne, doseganje zastavljenih ciljev fiskalne konsolidacije pa se ji vse bolj izmika. Vedno znova porajajoče se ideje o povečanju davčnega bremena na že tako obremenjeno gospodarstvo je samo znamenje pomanjkanja rešitev in implementacijske sposobnosti. Kot rezultat imamo prehitro rastoč javni dolg. Sklenimo z že skoraj neverjetno koncentracijo realizacije tveganj v bančnemu sistemu, ki je pri financiranju določenih mastodontov popolnoma pozabil na vrednotenje tveganj, in se vprašajmo, kako bi sami ocenjevali sposobnost te države, da bo poplačala svoje dolgove? Če ne že prej, bo znižanje bonitete Slovenije po padcu pokojninske reforme imanentno. Posledično bomo vedno več za svoj dolg plačevali tujcem, ki jih sami ne maramo, zelo ljub pa nam je njihov denar.

Resnično ostrmim, ko poslušam to lahkotnost demagogije. Ali gre res zgolj za mahanje s tujim po koprivah? Kaj, ko bi predlagatelji referenduma prepričanost v svoj prav tudi podprli s svojim premoženjem in ne zgolj z opletanjem s populističnimi parolami. Ta jamstva pa se bi v dobrodelne namene sprostila, če bi v utemeljitvi znižanje bonitete prebrali, da je k temu pripomogla tudi referendumska zavrnitev novega pokojninskega zakona.