In v zelo podobnem precepu, kot je bil takrat ta nesrečnež, ki je bil poleg vojnih grozot prisiljen prenašati še ljubezenske zdrahe Cruza in Eden, sem te veselodecembrske dni jaz, ko se ob predprazničnem overdosu notranjepolitičnih otročarij nikakor ne morem odločiti, ali bi se v prihodnjem letu raje izognil pankerjem ali osamosvojiteljem.

Ta nadvse boleči osebni precep seveda izvira iz moje tragične življenjske zgodbe in skrajno nesrečnega otroštva, ki se je začelo z usodno zamudo. Vse do danes mi sicer ni uspelo izvedeti, ali je za to, da sem se rodil cela tri leta po koncertu Pankrtov na gimnaziji Moste, kriva zloglasna JLA, ki je mojega očeta v najboljših in tudi najplodnejših letih na silo oddaljila od moje mame, ali pa živahno ljubljansko študentsko naselje, kjer je bilo v sedemdesetih tako zelo luštno, da se ni mojima bodočima staršema niti najmanj mudilo v negotovosti družinskega življenja.

A ne glede na karkoli ostaja žalostno dejstvo, da sem verjetno najboljše žurke v slovenski zgodovini zamudil zato, ker mi po vseh štirih ni uspelo prilesti od Brezovice, kjer smo takrat živeli, do Škuca, ne da bi me moji antirevolucionarni starši nekje na poti prestregli in vrnili nazaj v posteljo. Tudi ko sem hotel skupaj z borci za svobodno in odprto družbo povzdigniti svoj glas, so moje pankersko tuljenje povsem napačno razumeli in že v naslednjem trenutku sem končal prisesan na materine prsi. Na koncu pa je neuresničena ostala še moja velika želja, da bi imel tudi jaz svoj pank bend, ko so mi za rojstni dan namesto fender stratocasterja kupili tisti butasti avtomobilček na baterije. Saj sem ga že drug dan razbil, a kaj, ko niso dojeli namiga.

Zato danes s hudo zavistjo gledam množice preživelih pankerjev, ki fušajoč obujajo spomine na tiste nepozabne čase, in bentim, ker se ne morem vštuliti zraven. Oni imajo namreč svoje usnjene črne jakne, svoje od večne podivjanosti zmatrane basiste, svoje skoraj ponarodele in skoraj pozabljene hite, svoje izkušnje s partijo, svojo bil-sem-tam držo in svojo panknostalgijo. In vse to je danes kultno. Ker če je v tistih legendarnih časih nabasana mularija proti jutru zalutala v kako beznico na štacionu, je bil plac že kmalu razglašen za kultnega in je ostal kulten, pa čeprav je tam zdaj trgovina z bio pasjo hrano.

A navkljub moji bolezenski zavisti mi pankerske obletnice vseeno delujejo nadvse prisrčno. Če jih primerjam z osamosvojiteljskimi, seveda. Vsakoletna narodnobuditeljska zborovanja naših edinih pri Janezu overovljenih junakov so namreč, vsaj tako se mi vedno bolj dozdeva, bolj kot čemurkoli drugemu namenjena temu, da mene, nesrečnika, opominjajo, da sem takrat, ko bi moral biti v zaporu, ali pa si vsaj izmisliti in lastnoročno izbojevati svojo državo, čepel na likovnem krožku in z voščenko v roki zamujal svojo zgodovinsko priložnost za izrecno pravico do dosmrtnega samonapihovanja.

Oh, kako zelo sem si takrat želel, da bi me tovarišica iz podaljšanega bivanja spustila na enega tistih velikih mitingov, kjer bi lahko dokazal svojo neskončno lojalnost državotvornim idejam, ali da bi mi učiteljica slovenščine dovolila, da namesto domišljijskega spisa spišem kakšen domoljubni ekspoze za sedeminpetdeseto številko Nove revije.

A moje želje so ostale neuslišane in tako danes, namesto da bi bil častni član vsaj treh veteranskih združenj, šestih odborov in osmih med seboj sprtih spravnih komisij, ves skesan in z mučno bolečino v želodcu buljim v televizor in poslušam vznesene slavnostne govore onih, ki so se za razliko od mene rodili pod srečno zvezdo in danes med sprehodi po Ljubljani že iščejo možne prostore za lastne spomenike.

V teh prazničnih prednovoletnih časih se tako vselej počutim neskončno osamljenega, odrinjenega na rob naše osamosvojene družbe ter izločenega iz takšne in drugačne omembe vredne zgodovine. Moj z vsako obeleženo obletnico večji občutek nepripadnosti me potiska v globoko in nič kaj slavnostno depresijo, za moje že tako načeto duševno zdravje pa vsekakor ni spodbudno niti dejstvo, da se število osamosvojiteljev vsako leto veča, da so veterani vojne za Slovenijo vedno mlajši in da so bili vsi rojeni pred letom '80 člani vsaj enega pank benda.

In ne vem, ali se mi že blede, a ob tej hladni vojni, v kateri se pankerji in osamosvojitelji že dvajset let dajejo glede tega, kdo od njih je bolj nepogrešljiv in kdo je bolj zaslužen za težko prigarano svobodo naroda, si v novem letu želim le, da bi vsi skupaj naposled le ugotovili, da so proslave že dolgo mrtve.