Že tretji teden živim v Mariboru in več kot zanimivo je spoznavati, kako deluje provincialnost tudi med nekaterimi mojimi kolegi, ki se ukvarjajo z bolj ali manj emancipatornimi ali vsaj kritičnimi praksami. Ob prvi informaciji, da zapuščam Ljubljano, so se domala vsi zdrznili, češ, kaj se je pa tebi hudega zgodilo, da odhajaš. Po nekaj trenutkih, ko so mi dopustili orisati strategijo prihajajočega delovanja, so se strinjali, da ne gre za eksekucijo, pač pa da lahko postane vsa stvar v Mariboru še kako zanimiva in zato obljubili aktivno podporo.

Tudi pred tem sem vsako leto zapuščala Ljubljano, a ker sem odhajala na raziskovanja v daljne nepoznane svetove, med urbane gverile ali pa staroselske skupnosti v uporu, je bilo to dojeto kot nekaj pozitivnega, eksotičnega, entuziastičnega. Maribor pa ima bolj kot katero koli drugo mesto in povsem brez potrebe predznak za kaznilnico, prisilno zatočišče, razdrapano in potopljeno industrijsko vrelišče z velikimi trgovskimi conami, predvsem pa predznak, da se tam ničesar ne da spremeniti.

Ta provincialnost, da je, kar je, in da drugače ne more biti, razen če bi z neba začele padati ognjene sekire, je značilna za dojemanje razvoja in sprememb v Sloveniji. Daleč najbolj ganljivo dobrodošlico, ki me je spravila v smeh, mi je namenil kolega, ki zares pozna in živi mesto: "Vesel sem, da prihajaš, a že danes mi je hudo, ker vem, da boš odšla razočarana". Od kod tako globoko ukoreninjeno prepričanje, da se ničesar ne da spreminjati, premikati, razvijati, četudi nas čakata dve intenzivni leti - ne tri mesece raziskovanja tuje dežele različnih jezikov, kultur, paramilitarcev, nasilja in velikega pomanjkanja, pač pa dve leti srečevanj, interakcij in sodelovanj z meščani Maribora, partnerskimi mesti ter širšo regijo, kjer je na dosegu roke neprecenljivo naravno in kulturno bogastvo ter obilje, le da ga v Sloveniji težko prepoznamo in cenimo? Maribor z Evropsko prestolnico kulture dobiva priložnost, da preglasi stereotipe in provincialnosti, ki ga dušijo na poti osvobajanja ter da se končno predstavi kot žarišče inovativnih pristopov EPK v evropskih dimenzijah - da razgali vse tisto, kar že ima, a tega ne znamo ceniti, in seveda tisto, kar lahko dobi, če bo za to le nekaj volje.

Vsak dan se srečam s sedmimi ali osmimi posamezniki ali skupinami, ki v Mariboru že vrsto let aktivno delujejo na temah, kot so zaposlovanje invalidov, spremljanje izključenosti in segregiranosti Romov, migrantov, brezdomcev - nekateri so pripravili briljantne projekte, drugi že samo prek analize razmer navdihujejo, da ne bo treba vsega začeti iz nič, pač pa okrepiti, kar že teče, postaja, se razvija, predvsem pa zastaviti emancipatorne cilje namesto altruističnih. Še posebno bo treba gledati tja, kjer se domača politika obrača stran - med male tradicionalne kmete, njihovo živo kulturno dediščino ter med brezposelne, ki se vse od devetdesetih let spopadajo z izbrisom iz družbe. Najbolj pa med mlade in najmlajše, brez katerih ni mogoče misliti proizvajanja malih, a plodnih utopistik, kot jih na globalnem nivoju premišlja Emmanuel Wallerstein. To je tisti dragocen habitat Maribora, ki ga danes razumemo kot breme, a si lahko izbori priložnost, da se razvije in postane gonilo mesta in širše regije.

Aktivizem je bil do nedavnega v Sloveniji sprejet kot nekaj radikalnega in negativnega, a so se medijski diskurzi ob vedno novih krizah, negotovostih in brezizhodnostih vendarle nekoliko obrnili k ideji, da tako kot je, ne bo dolgo šlo, da bo treba intervenirati, da bo treba začrtati nove smeri in korakati, da bo za to pot potrebno ogromno angažiranosti, entuziazma, domišljije in intiutivnosti. Programski sklop Urbane brazde je zastavljen na takih temeljih, na emancipatoričnih teorijah in aktivističnem raziskovanju, kar pomeni, da bomo prek sodelovanja z ljudmi in prek njihovih pripovedi, analiz, refleksij in potreb iskali kolektivne rešitve v smeri manjše odvisnosti, večje heterogenosti, spontanosti in horizontalnosti. Brez želje in volje, da poiščemo odgovor na vsako posamezno vprašanje, ki nas bo ustavilo v koraku na poti, ne bomo dosegli ciljev, ki stremijo k novi kvaliteti življenja in h kulturi sobivanja.

In tu se je že pojavilo tisto prvo vprašanje, ki ga moramo premagati zdaj, da nam bo v prihodnjih dveh letih laže. Aktivizem ni "teženje" ljudem ali trkanje na vrata in vsiljevanje lastnih idej, ideologij ali strategij. Angažirano delovanje z družbo, skupinami ali posamezniki je pogovor, spoznavanje, raziskovanje in nenehno preizpraševanje, angažirano iskanje in trenje orehov. Vedno sledi višjim in osvobajajočim ciljem, za razliko od tistih lupin, ki ostajajo sredi akcije. Zanj je najprej potrebna prva stopnica družabnosti, da namesto skriti za papirji ali ekranom o sodobnih problemih spregovorimo na ulicah in z ljudmi. Seveda pa aktivizem mora vsebovati tudi tisti nagajivi mladostniški entuziazem, ki ga odrasli razumejo kot zaletavanj v zid - da spremembe so in bodo, a da lahko samo mi, ljudje, samoorganizirane skupine in kot angažirane skupnosti določamo, v katero smer in tudi kako se bodo odvijale.