Nemara bi se tako odločil tudi sam. Mraz prebija in boli. Povzroča ozebline, da ne čutiš več okončin. Hromi. Pa vendar, če si primoran, da si v mrazu aktiven, ni druge, kot da nanj poskušaš pozabiti in se spustiš v igro. Čeravno je, gledano od zunaj ali pač izza televizorja, zadeva videti neznosna in je vsak opazovalec bolj ali manj zelo zadovoljen, da je v nasprotju s tekmovalci na toplem, pa pojanje v mrazu ima svoj čar. Posebno stanje je. Ambicija in prizadevanje ogrejeta telo tako, da niti ne čutiš temperature, in če ste opazili, smučarji, ki pripeljejo v cilj, še kar nekaj časa po koncu dirke dejansko sploh ne potrebujejo bunde, saj so njihova telesa popolnoma razgreta.

Alpinci in nordijci o tem vedo največ. Mraz in prezeblost sta sestavni del igre, ki se jo gredo, in čeprav tekmovati v tankih kombinezonih v principu vendarle nikogar ne veseli preveč, nekako velja, da so uspešnejši tisti, ki so v formi v srcu zime. Obstajajo namreč tudi taki, ki v formo pridejo šele spomladi, na toplem februarskem soncu, ko pa je praviloma že prepozno. V teh dneh so mrazu izpostavljeni tudi drugi. Na primer nogometaši, ki pa, kot je to za njih značilno, tudi že fetišizirajo stanje. Kot morda veste, se je v minulih dneh razvila razprava o ovratnikih, ki so v teh zimskih dneh modni med igralci. Oglasil se je trener Manchestra Ferguson, ki pravi, da jih njegovi igralci ne bodo nikdar nosili. "Pravi moški ne nosijo ovratnikov za mraz. To je za napudrane pudlje," je izjavil in se nevarno približal prav tako znanim modrovanjem, da za geje ni prostora v nogometu.

No, ne vem, kaj bi Fergie naredil s Felipejem Melom? Z Brazilcem, ki igra za Juventus in ki je zadnjič, na tekmi evropske lige v poljskem Poznanu, moral v drugem polčasu na teren. Temperatura je bila minus 11 stopinj Celzija, stadion je bil prepoln popolnoma motiviranih poljskih navijačev, ki kot da so mraz jemali za svojega zaveznika, igrišče zmrznjeno, nasprotniki v resnici vsi zgolj v dresih, rdečelično razgreti in brez dodatne zaščite, on pa, po rodu iz tople Brazilije, z glavo, zavito v vsaj tri šale, da mu je bilo videti samo oči, ki so delovale nejeverno, kot oči človečka, ki se boji injekcije, pa mora na cepljenje. Njemu je bilo težko očitati pomanjkanje možatosti.