V knjigi, sicer tako previdni, tako faktični/diplomatsko taktični, tožilka omenja domnevne poboje srbskih vojakov, odpeljanih v Albanijo, in preprodajo njihovih organov, kar naj bi zagrešila skupina vojakov Osvobodilne vojske Kosova. Ta domneva je sedaj s poročilom odposlanca Sveta Evrope Dicka Martyja znova izbruhnila na dan, obtožba pa leti predvsem na kosovskega predsednika Thaçija.

Ali je Del Pontejeva z omembo le te od mnogih drugih domnev hotela vzpostaviti ravnotežje in stopiti na prste tudi zločinom na kosovski strani, ni jasno, saj v knjigi zapiše, da je leta 2002 v Prištini izvedela le za sume: "Šele mesece kasneje so preiskovalci mednarodnega sodišča in Unmika potovali v osrednjo Albanijo in obiskali tisto rumeno hišo, ki so jo novinarski viri identificirali kot kraj, kjer so ujetnike ubili zaradi njihovih organov. Hiša je bila sedaj bela. (…) Zgodbe o ujetnikih, ki jih ubijejo tihotapci z organi, nastanejo na mnogih konfliktnih področjih, a redko obstajajo trdni dokazi, ki bi poročila povzdignili s področja urbanega mita. Injekcije, infuzijske vrečke, gaza… so bili očitno pritrdilni dokazi, a na žalost nezadostni. Preiskovalci niso mogli določiti, ali so bile sledi krvi človeške."

Nato navede še zaroto molka med Albanci, ki so jih zasliševali, pa tudi med novinarji, ki so o tem pisali, a niso hoteli razkriti virov. Prvi so po vojni o tem poročali srbski, pa tudi ameriški mediji, kasneje BBC.

Del Pontejeva je to moč molka izkusila tudi ob obtožencu Fatmirju Limaju, Thaçijevem prijatelju, ki so ga aretirali prav v Sloveniji na smučanju: priče, ki so najprej potrdile sume mučenja ujetnikov, so kasneje druga za drugo zaradi ustrahovanj in podkupovanj pričanje spreminjale, tako da je sodni senat Limaja na koncu oprostil: "To odločitev sem smatrala za primer zmage pomanjkanja volje. Dovoljeno je bilo, da prevlada nekaznovanost, ki se hrani s strahom."

Tudi v zvezi s poboji in prodajo organov so se ljudje izpovedovali le, če so čutili, da ne bodo ogroženi, in to šele leta po dogodkih, ker je, kot je novinarju BBC pojasnil eden izmed bivših vojakov OVK, ki je potrdil odvoz srbskih in romskih ujetnikov v Albanijo, ob nastanku kosovske države "napočil čas, ko moramo biti pošteni sami do sebe in zgraditi pravo državo."

Tri vzporedne mednarodne preiskave, srbska, tista, ki jo je vodila Evropska unija, in ta, ki jo je vodil Svet Evrope, doslej niso uspele potrditi sumov. Je torej Dirk Marty po dveh letih preiskav dobil potrdilo o krvi v rumeni hiši, je dobil priče pokolov in ali so našli trupla izginulih, ki bi tezo potrjevala? Ali pa se je osredotočil predvsem na politično odgovornost vpletenih?

Zdi se, da je nekaj novih "indicev in dokazov" o skupini, ki jo je v Drenici vodil Thaçi, vendarle prišlo na dan, tako v zvezi s preprodajo organov kot tudi mamil, nekatere dejavnosti, ki naj bi se začele v kaosu tik po vojni leta 1999, pa naj bi se nadaljevale vse do danes - proces zoper prištinskega zdravnika , ki so ga pri prodaji organov zalotili letos, še ni končan, v Martyjevem poročilu pa vpletenosti v ta primer obtožujejo tudi kosovskega ministra za zdravje Shaipa Muja. Marty je zelo kritičen tudi do haaškega sodišča, saj so njegovi predstavniki, ki so rumeno hišo obiskali, kasneje dokazni material uničili.

Ob vsem tem seveda ni vprašanje, ali bi bilo treba priti tem sumom do dna; prav vsi bi morali biti raziskani. Vprašanje je, zakaj je zadeva znova prišla v ospredje s poročilom, ki je nekakšno neobvezno javno svarilo, o katerem bodo v Svetu Evrope razpravljali šele konec januarja, namesto z obtožnico, če je zanjo dovolj dokazov? In če jih ni, čemu naj bi to javno obtoževanje kosovskega premierja služilo? Ali gre torej za svarilo, da bo obtožnica sledila, ali za poskus, da bi pravkar ponovno izvoljeni Thaçi, ki so ga tuje obveščevalne službe po Martyjevih navedbah že leta 1999 identificirale kot najnevarnejšega "kriminalnega šefa", vsaj politično odgovarjal, če mu že dokazati ničesar ni mogoče, četudi Marty zatrjuje, da naj bi preživelo vsaj štirideset deportiranih? In ali ne bi v tem primeru moral politično odgovarjati še kdo, namreč tisti zahodni politiki, ki so, kot pišeta Del Pontejeva in Hartmannova, nenehno ovirali haaške preiskovalce? Kakšna je politična strategija Martyjeve destabilizacije že tako kaotičnega Kosova in mobilizacije Kosovcev, ki so pričakovano stopili v bran predsedniku in se zanesljivo še bolj konsolidirali v zaroti molka? In to v času težavnega dogovarjanja s Srbijo in z neuspelim vzpostavljanjem kosovske države?

Kaj pravzaprav Evropa želi, od vsega začetka, od prvih priznanj kosovske državnosti, ni jasno. Tako kot v času bosanske vojne se različne evropske in ameriška politika tudi v zvezi s Kosovom ne zmorejo dogovoriti, kako si razdeliti interesni kolač in zato spodmikajo preprogo vsaki resni pobudi, ki bi položaj reševala brez njih v vlogi krčmarja; ker se zahodni poslovni interesi čez mejo širijo tudi v Albanijo, tudi tam ne gre biti preveč rigorozen s pravico. Tovrstnim mešetarjenjem seveda ustreza tako dejstvo, da je Milošević pod rušo in Mladić še vedno na svobodi, kot dejstvo, da je Karadžić "na varnem" v Haagu in da je zdaj osumljen še Thaçi. Z Djukanovićem, ki ga preganja italijansko sodstvo, s korumpirano BiH in s Sanadarjem v kehi - in, joj, ne pozabimo, z obtoženim bivšim slovenskim premierjem - lahko pravičniki na zahodu podajajo lepo zaokroženo podobo Balkana, ob kateri se vsi prijemljejo za glavo.

A te pravičnike je treba opozoriti ne le na to, da v tej zgodbi niso nedolžni, saj so sami stavili na marsikatero sporno figuro, kadar jim je to koristilo, predvsem pa vsaj v etičnem smislu niso v položaju, ko bi lahko pridigali: zaradi korupcije sta se zagovarjala tako nemški kancler Kohl kot francoski zunanji minister Roland Dumas (prvi proces ni končan, Dumas je bil obsojen), procesi potekajo zoper Blaira in Berlusconija… Če k temu dodamo še lažnivega kljukca z one strani velike luže, ki je zakuhal vojno v Iraku, potem je treba reči, da ima ljudstvo pri izbiri svojih predstavnikov po vsem svetu, ne le v teh logih, zelo nesrečno roko.