Ko ga je pred dobrima dvema letoma za Gazeta Wyborcza intervjuval poljski novinar Tomasz Kwasniewski, sta sredi razgovora ugotovila, da se na Poljskem ljudje ukvarjajo s krizo, v Britaniji pa z depresijo. Ne glede na to, kako trenutno poimenujemo brezizhodnost kapitalizma, pa Bauman vztraja, da smo priče veliko večjemu neravnovesju, kot ga je zaznamovalo leto 1929 in iz katerega se je dvignil fašizem.

Kot sociolog je občutljiv za razlikovanje med krizo in depresijo. Trdi, da je kriza tridesetih let prejšnjega stoletja pomenila zlom, v katerem so ljudje izgubili bogastvo in prihranke, redne zaposlitve in svoje mesto v družbi, ki jo je pretresalo lomljenje bančnih in gospodarskih sistemov, stečaji, množice brezposelnih in milijoni v revščini. Bauman prikliče enega od prvih otroških spominov iz Poljske, ki je vezan na to krizo. Pri šestih letih je po borznem zlomu po Poznanu, kjer so takrat bivali njegovi starši, zakrožila novica, da si je trgovec Bauman želel vzeti življenje. Ker se oče ni mogel izvleči iz kreditov, so mu upniki najprej zasegli trgovino, kasneje pa še vredne družinske stvari. Iz usmiljenja so mu kolegi po tem neuspelem poskusu brezupnega dejanja poiskali neko računovodsko delo, s katerim je komajda vzdrževal družino. Bil je slabič, ki je na kocko postavil preživetje družine.

Za krizo je značilno, da jo ljudje dojemajo nemočno in pričakujejo najhujše - in res se je poskus novega ravnovesja lahko vzpostavil šele po drugi svetovni vojni. Za depresijo pa je značilno, da vlak še naprej ostaja v tirnicah, le da motor najprej pospešuje in nato upočasnjuje. Po Baumanu je zato zadnja finančna in gospodarska kriza za zdaj le depresija, saj vlade, ki jih izsiljujejo elite, vsak dan znova (od nekod) napolnijo banke, če ne z denarjem pa s poroštvi, da vlak ne bi iztiril, a vendar predvideva, da vse milijarde, vložene v ohranitev sistema, ne bodo zdržale prizadevanj politikov, da kupijo čas, da bi se vrnili nazaj v "normalnost".

"Normalnost" je mukotrpen poskus vračanja v obdobje konjunkture, k prividu likvidnosti bank, da sistem ne bi napredoval po svoji ustaljeni poti, da bi v tem času utegnil preložiti krizo kapitalizma. Da bi bil ta poskus uspešen, mora kapital odkriti neko novo razsežnost, neki nov teritorij, neko novo dimenzijo kapitalizma. Kot jo je v preteklosti našel v podjarmljenju nekapitalističnih ekonomij iz periferije kapitalizma, pa v fašizmu, pa pred tridesetimi leti v odloženih posojilih, pa kasneje v prekarizaciji dela, restriktivni regulaciji migracij in drugih oblikah izčrpavanj od znotraj… mora tudi zdaj odkriti novo deviško polje, ki bo zakrpalo sistem.

Ta je, kažejo novi statistični podatki za krizno leto 2008, na trhlih temeljih, saj je že ob začetku finančne depresije samo v Evropi več kot sto milijonov ljudi živelo v pomanjkanju, revščini in prikrajšanju. Življenje na izposojen čas je kratkega diha. Kapitalizem bo težko izsilil novo razsežnost, a tudi če mu uspe, že zdaj vemo, kaj nas čaka.

Če je že samo obdobje velike gospodarske rasti poleg vse slabše kakovosti življenja milijonov proizvedlo tako velik razred novih revežev v Evropi, potem se lahko nadejamo, da bomo po krizni petletki že preštevali mrtve. Če so novodobni reveži pred obubožanjem vstopili v sistem posojil, potem morda že govorimo o posojilnih sužnjih po vzoru Kitajske. Vse kaže, da tisti, ki poskušajo prvič stopiti v delovno razmerje, že živijo del tega procesa. Tudi v Sloveniji, kjer je na delu še več novih politik, ki se že zdaj nanašajo na premoženje - tisto, ki naj bi ga nekoč ustvarili, ali tisto, ki so ga ustvarili naši starši. To je nova realna garancija za "varno" starost, edino naložbo v pokojninski sistem, pa še ta mora biti dovolj velika, da nas bo preživela. Tega politiki in novi strategi pokojninske reforme, ki ima ob pozitivnem razvoju kapitalizma maksimalno desetletni rok trajanja, ne skrivajo. Reforma je tu zgolj zato, da si bo izposodila čas.

Če je kapitalizem prej črpal od zunaj, nato prek delovnih razmerij sesal od znotraj, smo morda sedaj priče novi deruralizaciji, kot jo je Wallerstein zastavil v razmerju med centrom in periferijo prek vrtoglave hitrosti izžemanja kapitala, le da zdaj srka najšibkejše iz jedra? Če so vlade v zadnjih dveh letih z državnimi sredstvi polnile banke, bodo zdaj prek novih politik morale zapolniti praznino, iluzijo, ki so jo zastavile. Bo to neka oblika nove kolektivizacije zemlje? Bodo od najrevnejših poleg dela in socialnih bonitet zdaj terjale še tiste koščke nič ali malo vredne zemlje, ki na trgu do zdaj ni imela relevantne cene?

Niti Bauman niti Wallerstein ne razmišljata v tej smeri, čeprav bo nova politika upravljanja zemlje in naravnih virov v rokah revnih posameznikov iz centra kapitalizma najbrž naslednje prebivališče za preživetje današnje ideologije - do neke mere to tudi že je. Vendarle pa Bauman uvaja neko staro, a tudi novo deviško polje za sociologijo, ki je izjemno pomembno in ni značilno za ideologijo "tretje poti", kamor ga kot sociologa najpogosteje umeščajo. Gre najbrž za edino polje možnega delovanja, ki bi ga morala biti ta trenutek sposobna sociologija: radikalna sprememba konceptov o človekovem doživljanju kapitalizma in nov dialog strokovnjakov z ljudmi, žrtvovanimi v času iskanja novega deviškega polja.