Zvenelo je zanimivo. Med podpisniki pisma naj bi bili nekdanji nemški kancler Helmut Schmidt, italijanski premier Giuliano Amato, nekdanji člani evropske komisije Chris Patten, Javier Solana in Hans van den Broek, irska predsednica Mary Robinson in kopica drugih, ki so v Evropi zasedali najvišje funkcije. Okrnjen seznam je zvenel kot galerija politikov, ki so oblikovali evropsko zunanjo politiko zadnjih dvajsetih let. Le kaj lahko ta skupina ljudi, ki je soodgovorna za popustljivo evropsko politiko do kršitev mednarodnega prava, novega pove na to temo? Predvsem me je zanimalo, ali je med ljudmi, ki so zasedali pomembne položaje, tudi kakšen slovenski politik.

Začel sem iskati pismo. Načeloma bi to moralo biti enostavno. Pokazalo pa se je za zapleten posel. Z lahkoto sem prišel do sporočila, ki ga je izdala pisarna evropske zunanje ministrice Catherine Ashton. Spisan je bil v najboljši tradiciji evropske korespondence. Železno pravilo odgovorov Evropske unije na katero koli vprašanje ali predlog je, da iz odgovora ne sme biti jasno, kaj je bilo v vprašanju, hkrati pa mora onemogočiti vsakršno nadaljnjo razpravo o temi, ki jo je pismo odprlo. Odgovor pisarne Catherine Ashton v ničemer ni razočaral. Ugotovili so, da so pismo zares dobili in da so nanj tudi odgovorili. Niti pisma niti odgovora pa ni bilo najti na nobenem razvidnem mestu. Zato pa je v ponedeljek Svet EU objavil sklepe zasedanja, na katerem so govorili o Bližnjem vzhodu. Prvi sklep se začne s preprosto ugotovitvijo, da EU verjame. Ni pa čisto jasno, v koga oziroma kaj. "EU verjame, da je potreben nujni napredek v smeri razrešitve izraelsko-palestinskega konflikta v dve državi. Hočemo videti državo Izrael in suvereno, neodvisno, demokratično, zvezno in delujočo palestinsko državo, ki živita druga ob drugi v miru in varnosti. Legitimnost države Izrael in pravica Palestincev do lastne države nikoli ne smeta biti vprašljivi."

Prav. Evropska unija verjame in hoče, ampak kaj bo naredila? Brezupno je odgovor iskati v drugih dveh točkah Sveta EU. V drugi obžaluje, ker so stvari šle narobe, in ugotavlja, da je izraelsko naseljevanje Zahodnega brega protizakonito. Šele v tretji pride do ostrih ukrepov, ki jih bodo sprejeli za ponovno vzpostavitev zakonitosti na podlagi mednarodnega prava. Izrazijo pripravljenost za sodelovanje na pogajanjih. To je vse. "Za dosego tega cilja bo EU še naprej tesno sodelovala z ZDA in ponavlja svojo podporo naporom ZDA, da pripelje strani ponovno k pogajalski mizi." To je zanimiva podpora. Barack Obama je minuli teden obupal, da bi lahko Izraelce pripravil vsaj do moratorija za širitev naselbin na zasedenih ozemljih, ZDA pa ne bodo spremenile politike do Izraela. To ni nič novega, iste fraze se ritualno ponavljajo štirideset let od začetka okupacije. Izraelske kolonije na Zahodnem bregu se pospešeno širijo, iz Jeruzalema pa še bolj pospešeno izganjajo Palestince in v njihove hiše naseljujejo Izraelce. Še pred desetimi leti so temu rekli etnično čiščenje. Zdaj je politično korekten izraz za množično izganjanje ljudi ovira mirovnemu procesu. Kaj bo EU naredila, da se položaj spremeni?

V naslednjih petih sklepih se v pompoznem jeziku odloči, da nič. V enem stavku pogumno napove svojo pripravljenost, da bo "priznala palestinsko državo, ko se bo to spodobilo", če nekoliko svobodno prevedem izraz "when appropriate".

Evropski uniji je treba čestitati. Njeni sklepi so presegli praznost sklepov varnostnega sveta Združenih narodov. Tam ZDA umaknejo veto šele, ko je sklep tako okleščen, da ne bo imel nikakršnih posledic in razen Palestincev ne bo užalil nikogar. Svet EU sklepe kastrira do stopnje, ki prepreči sedemindvajset vetov.

Zdaj me je zares začelo zanimati, kaj so v svojem pismu predlagali nekdanji evropski državniki. Moralo je biti spektakularno, če ga je bilo treba tako dosledno ignorirati. Bilo je tudi dobro skrito. Našlo se je na obskurni spletni strani, ki se ukvarja z okupirano Palestino. Podpisali so ga tudi Lionel Jospin, Roland Dumas, Benita Ferrero Waldner in še nekaj drugih veljakov. In ne. Med njimi ni nobenega slovenskega nekdanjega predsednika, premierja ali zunanjega ministra.

Podpisniki sklepajo, da bo leto 2012 zadnje leto, v katerem bo sploh še mogoče govoriti o kakršni koli razrešitvi spopada med Izraelom in Palestinci. Potem bo zemlje zmanjkalo. Ugotavljajo, da kljub kopici dokumentov, sklepov in resolucij "nismo nič bližje razrešitvi. Prav nasprotno, razvoj na terenu, predvsem izraelsko naseljevanje na okupiranem palestinskem ozemlju vključno z vzhodnim Jeruzalemom predstavlja eksistencialno grožnjo možnosti vzpostavitve suverene, celovite in delujoče palestinske države, ki bi vključevala Gazo, torej predstavlja sorazmerno grožnjo razrešitvi konflikta v dve državi." Svet Evropske unije pozivajo, naj na svojem zasedanju sprejme ukrepe, ker se čas izteka.

"EU je vedno trdila, da so naselbine protizakonite, vendar to za Izrael nikoli ni imelo nobenih posledic." Predlagajo, da EU uporabi najmočnejše orodje, ki ga ima. Ekonomske sankcije v najblažji možni obliki. "Verjamemo, da mora EU dati jasno vedeti, da ne bo prišlo do razvoja asociacijskega sporazuma med EU in Izraelom, če ne bo prišlo do zamrznitve naseljevanja." Predlagajo tudi najbolj pohlevnega od vseh ukrepov. EU bi morala prenehati uvažati izdelke in pridelke, ki so narejeni ali vzgojeni na zaplenjeni zemlji na zasedenih ozemljih. "Preprosto ne razumemo, da še vedno uživajo ugodnosti iz preferenčnih trgovinskih sporazumov med EU in Izraelom."

Če že EU politično omogoča nemoteno kolonizacijo palestinskih ozemelj, vsaj ni treba, da ekonomsko podpira okupacijo.