Ko gre za človekove pravice, imamo v mislih marsikaj, od pravice do nedotakljivosti do pravice do svobode, izbire, pravne zaščite in marsičesa drugega. Ob dnevu človekovih pravic minuli petek je na dan prišlo poročilo o eni najhujših kršitev teh pravic, o mučenju v zaporih. Objavilo ga je francosko združenje ACAT (Krščansko združenje za odpravo mučenja), ki sta ga leta 1974 ustanovili in mu posvetili vse svoje življenje dve članici reformistične cerkve; združenje v ekumenskem duhu združuje katolike, protestante, kvekerje in pravoslavne člane.

Naslov poročila, Mučiteljski svet, povsem ustreza njegovi najpomembnejši ugotovitvi: vsaka druga država na svetu izvaja mučenje. Ta grozljivi podatek je treba nekaj časa premetavati po možganih: če to ni Avstrija, je morda Slovenija, če ne Hrvaška, Italija?

Mučenje uporablja več kot polovica članic Združenih narodov in v velikem številu države to počno redno. Kajti ne gre se slepiti, pravi predsednica združenja Anne Cecile Antoni: ne glede na zemljepisne in politične posebnosti držav, analiza podatkov kaže, da so si prakse mučenja povsod zelo podobne, tako kot mučitelji in cilji, ki jih države na ta način skušajo doseči. Mučenje je endemičen pojav.

V triinštiridesetih državah je mučenje uzakonjeno kot telesno kaznovanje, ki sledi pravosodnemu procesu, v nekaterih, na primer v Rusiji in na Tajskem, ni zakonov, ki bi mučenje označili kot kaznivo dejanje, s čimer si države pridržujejo pravico, da ga v posebnih okoliščinah izvajajo, ne da bi mučitelji tvegali pregon.

Ni treba ne v Eritrejo ne v Iran in ne v Mehiko, da bi ugotovili, da jetniki, pa naj gre za zatiranje nasprotnikov političnega ali verskega režima, za upornike, preprodajalce mamil ali domnevne teroriste, niso zaščiteni pred torturo. Prav sklicevanje na posebne okoliščine je nenehno zlorabljano tudi tam, kjer je zakonodaja ustrezna, kar je najbolje pokazala ameriška gonja zoper domnevne teroriste, ki jih je vlada potrebovala za izboljšanje svoje podobe po 11. septembru. Kršitve ZDA, ki jih je ta razširila po velikem delu sveta, so prinesle pomembno novost, ki je človekove pravice še dodatno ogrozila, namreč eksteritorialne, skrivne zapore brez nadzora in tajne ameriške aretacije v "prijateljskih" državah. Da ni šlo za eksces prejšnje vlade, dokazuje prav dejstvo, da tudi sedanja vlada Guantanamo, ki je ZDA dokončno umestil med najhujše kršiteljice, ni odpravila. Ameriško mučenje ima tudi simbolno izredno veliko težo, ki ga ni mogoče primerjati s kakšno vzpenjajočo se velesilo, saj je s tem poleg gospodarske in politične moči izgubila tudi primat branilke demokracije. Primat, ki ga je, mimogrede, imela predvsem zaradi svoje politične in gospodarske premoči, ki je zakrivala številne podobne zlorabe že prej, predvsem pa dejstvo, da zaradi smrtne kazni sodi med barbarske države.

Da se navkljub povečanemu boju za pravice zapornikov položaj slabša, je na eni strani krivo, da države kršijo lastne zakone, na drugi pa so v zakonodajo vnesle množico izjem zaradi protiterorističnega boja, imigracijskih pritiskov in splošne varnosti. Politiki so tako obšli lastno zakonodajo in pri stranskih vratih represivnim organom omogočili tisto, kar jim sicer temeljne listine od ustave do mednarodnih sporazumov prepovedujejo. Mučitelji praktično nikoli ne odgovarjajo za svoja dejanja, ali pa zgolj na najnižjih ravneh (šolski primer je bil Abu Ghraib, kjer so žrtvovali kmete, da bi rešili vse pomembne figure); med nami živijo državni uslužbenci - mučitelji. Žrtve pa, če preživijo, skrajno redko dočakajo kakršnokoli povračilo. Guantanamo dokazuje, da tudi pri tem vlada dobra stara hierarhija: ujetniki z angleškimi in nemškimi potnimi listi so že doma, preskrbljeni, reveži iz Bližnjega vzhoda verjetno ne bodo nikoli.

Toda ko rečem "preskrbljeni", imam v mislih zunanjo, socialno preskrbljenost. Tisto, kar vidimo v očeh izpuščenih Britancev, ki pred kamero pobrcavajo žogo v parku, a niso zmožni izreči stavka, je tako temna rana, da zamre vsako upanje o njihovi "rešitvi". Kakšni so torej ljudje, ko so končno prosti, po vseh teh letih mučenj vse vrst, od fizičnega do psihološkega nasilja, od zapiranja v temo, tišino, osamo do medicinskih posegov? Kaj ostane od človeka, ki so mu tako s srednjeveškimi mučilnimi prijemi kot z najbolj sofisticiranimi metodami uničevali telo in duha? Kakšna je moč človekovega celjenja in kje so njegove meje? Tudi običajni zaporniki potrebujejo leta, da se ponovno vključijo v družbo in prebolijo travme ujetosti, pot rehabilitacije tistih, ki so bili mučeni, traja vse življenje.

Mučenje je poskus popolne podreditve, dokončnega zloma telesa in volje, je izsiljevanje resničnih in neresničnih priznanj, izdaje sebe in drugih, krivih ali nedolžnih, je izsrediščenje in razbitje osebnosti, razsekanje njene celovitosti. Vsak mučenec je nedolžen, tudi če je bil ob prijetju morda kriv, saj iz osumljenca postane žrtev. Sistemsko državno mučenje, zloraba represivne moči je neprimerno hujša od zasebne iztirjenosti, sistemsko mučenje v veliki skali posnema tisto, proti čemur se domnevno bori: proti nedopustnim zločinom.

To je problem klofute, ki jo primažeš otroku, ker se je grdo vedel: z nesprejemljivim vedenjem skušaš doseči sprejemljivo vedenje, z nedopustnim ravnanjem skušaš preprečevati nedopustna ravnanja. V imenu potencialnih nedolžnih žrtev potencialnih teroristov država iz osumljencev ustvarja konkretne nedolžne žrtve, s tem pa se odreka bistvenemu atributu moderne države, ki namesto arbitrarnega ravnanja posameznikov ali skupin (zob za zob, kolektivna in preventivna kaznovanja, žrtvovanja) vzpostavlja višji in bolj pravičen red za vse. Kadar država usmrčuje, se postavlja nad posameznika, ki je njen raison d'etre, in igra vlogo boga, iz laične države se spremeni teokracijo; tak je primer ZDA ali fundamentalističnih muslimanskih držav, kjer obsojence ubijajo v imenu boga. Kadar pa država muči, se postavlja nad posameznika, a igra pokvarjenega posameznika, igra sadista, ki so mu za cilj dovoljena vsa sredstva. Dovoli si podlost, ki jo državljanom odreka, in to v našem imenu.