Petnajst tisoč delegatov oziroma v povprečju 80 na državo udeleženko je v minulih štirinajstih dneh v Cancunu iskalo izhod iz slepe ulice, v katero je svet popeljala lanska predimenzionirana klimatska konferenca v Koebenhavnu. Predimenzionirana zato, ker je v dansko prestolnico zvabila skoraj vse svetovne voditelje, da bi se končala brez enega samega zavezujočega cilja in s skromno nabirko 30 milijard dolarjev letno za pomoč revnim državam pri uvajanju zelenih virov energije in s tem zmanjšanju prihodnjih emisij toplogrednih plinov do izteka kjotskega protokola. Še v večji meri pa so bila takrat predimenzionirana pričakovanja tako strokovne kot laične javnosti, da bo politika enako učinkovito, kot je zgrabila problem (domnevno) katastrofičnega pregrevanja ozračja, tega tudi rešila.

V Cancunu je bila zato na delu previdnost in z njo povezan ves politični PR, ki je dva tedna širil okoli podnebne konference toliko pesimizma, da so bili na koncu vsi navdušeni, ker so se udeleženci ne le mirno razšli, ampak si obljubili, da se ob letu osorej spet snidejo. Še vselej kritične okoljevarstvene organizacije z Greenpeaceom in njegovim direktorjem za podnebno politiko Wendelom Triom na čelu so po prečuti sobotni noči nazdravili "rešitvi podnebne konvencije ZN, čeprav ni jasno, ali bomo rešili tudi (sedanje) podnebje". Edini, ki je kvaril igro, je bil bolivijski predsednik Evo Morales, ki so ga pri sicer zahtevanem soglasnem sprejemanju sklepnih dokumentov obšli z razlago gostiteljice srečanja, mehiške zunanje ministrice Patricie Espinosa, da soglasje ne pomeni pravice veta in da je dokument, ki mu nasprotuje zgolj ena država, sprejet.

Morales je morebiti res malo preveč moraliziral, a nad njegovimi bolj kot ne preslišanimi ugovori se velja zamisliti. "Tukaj nismo zbrani, da bi naravo spremenili v potrošniško blago in tudi nismo prišli, da bi prek trga s toplogrednimi plini ponovno oživili kapitalizem," je bilo opozorilo, ki ob omrtvičenem globalnem kapitalizmu trenutno nima domovinske pravice, še posebej, če avtorja bije glas levičarja. Parola z ljudskega srečanja pred konferenčnim resortom s pomenljivim imenom Moon Palace (Lunina palača), da "bo mati Zemlja obstajala brez ljudi, ljudje brez matere Zemlje pa ne", pa se v vse večji brezbrižnosti za "kaj bo, ko nas ne bo", seveda ni prijela.

Dejstvo je namreč, in tu še zdaleč ne gre samo za podnebje, da politične voditelje po vsem svetu prihodnost zanima samo takrat, ko pričakujejo, da bodo imeli od tega kaj koristi v sedanjosti. Glede na to, da se od lanskega Koebenhavna do letošnjega Cancuna strašljive napovedi o pregretem ozračju, potopljenih otoških državah, staljenih polarnih ledenikih, širitvi puščavskih na eni ter poplavnih območij na drugi niso omilile, je zbledela samo voditeljska zaskrbljenost. In to načrtno, saj so se pri organiziranju konference že vnaprej odrekli navzočnosti šefov držav in je bil tudi zato Morales na njej samo "špilferderber". Ki edini ni doumel, da ima ves podnebni hrup (politični in ne okoljevarstveni, da ne bo pomote) en sam cilj - ohraniti dominacijo nad hitro rastočimi ekonomijami iz nekdaj tretjega sveta ter seveda nad Kitajsko. Ko se je v Koebenhavnu ta načrt dokončno sfižil, se je podnebni panel ZN pač zatekel k prislovičnemu birokratskemu duhu preživetja ter si v Cancunu zagotovil, da se bo kakšnih 15.000 vladnih in nevladnih uradnikov za davkoplačevalski in donatorski denar srečevalo v bolj ali manj mondenih okoljih in ohranjalo proces podnebnih razprav ter zagotavljalo legitimnost ekspozituri razvitih držav, Svetovni banki, da v njihovo kapitalsko dobrobit usmerja razvoj nerazvitih. Tako imenovani "zeleni sklad", ki naj bi po letu 2020 pomagal deželam v razvoju pri osvajanju zelenih tehnologij, ni nič drugega kot pripravljanje tržišča za proizvodnjo, ki bo v razvitih šele stekla in s čimer se bodo poplačali vložki vanjo. Že videno ob vseh skladih za nerazvite v preteklosti. Z njimi so se dodatno razvijale in bogatele le multinacionalke, prek katerih so Američani po svoji volji bolje krojili svet, kot si ga zdaj z vojaško silo.

Prav Američani se lahko že dandanes tolčejo po glavi, ker niso pravilno razumeli svojega nekdanjega podpredsednika Ala Gora. Resnici na ljubo ga niso razumeli niti v Nobelovem odboru in so mu podelili nagrado za nekaj, kar sploh ni imel v mislih, ter na ameriški filmski akademiji, ki mu je dodelila oskarja za perverzno "dokumentarno" filmsko reklamo njegovi karbonski multinacionalki z večdesetmilijonskimi dobički. Gore je pred dobrimi trinajstimi leti dal kongresu vedeti, da je predviden globalni podnebni sporazum namenjen (prihodnjemu) zavezovanju razvijajočih se držav in posledičnemu zelenemu biznisu, ne pa omejevanju ZDA, a so senatorji želeli imeti slednje "črno na belem" in so s posebno resolucijo vnaprej onemogočili ratifikacijo pol leta kasneje dogovorjenega in leta 1997 s strani Clintonove administracije podpisanega kjotskega protokola.

In kakšen je izkupiček? Na svojstven način je bil viden milijardam po svetu na začetku letošnjega poletja, ko so za nogometaši na južnoafriških igriščih lahko primerjali oglasne panoje - na eni strani ameriškega za McDonalds in na drugi kitajskega za Yingli Solar. Ta proizvajalec sončnih celic si je že odrezal 27-odstotni delež na sončnem kalifornijskem tržišču, kjer mu z desetimi odstotki dela družbo prav tako kitajski Suntech. Za primerjavo: vsi ameriški proizvajalci sončnih celic imajo v Kaliforniji kot največjem tovrstnem trgu v ZDA komaj 16-odstotni delež.

Predvsem Kitajska in Indija bosta lahko še dolgo časa trmoglavili, da je ozračje naše skupno dobro in zato Američani ali Kanadčani nimajo nikakršne pravice, da vanj spuščajo štirikrat oziroma celo desetkrat več toplogrednih plinov po glavi prebivalca. Onesnaževanje zraka tudi ne more biti dvakratni ali petkratni privilegij Evropejcev in Japoncev. Še zlasti ko se med še (pre)dragimi zelenimi izbirami kateri od njih odločajo za nove TEŠ 6. V Cancunu so razviti naredili račun brez krčmarja. Na begu pred podnebnimi zavezami so se obsodile na zaostajanje pri uveljavljanju zelenih tehnologij in bodo od Kitajcev prisiljene kupovati še kaj drugega kot sončne celice.