Ali je to, kar počne Wikileaks, novinarstvo? Vdiranje v računalniške sisteme je staro toliko kot njihovo zapiranje, in od vsega začetka dvoumno v svojih motivih: hekerji so praviloma mladi ljudje tiste generacije, ki jih je računalnik dojil in do njega niso razvili tako strahospoštljivega odnosa kot starejša generacija. Ravno zato so hitro našli šibke točke sistema, vdiranje pa je bilo pogosto igra dokazovanja, da lahko bistri anonimni posameznik v neki sobici spodnese "največje" in "najmočnejše" sisteme.

Tudi Julian Assange je bil najprej to, računalniški zanesenjak, ki ga je lovila policija. Iz te strasti do merjenja moči v računalniškem kozmosu se je rodilo tisto, kar zdaj imenuje znanstveno novinarstvo. Izraz ni preveč posrečen, pojem znanstveno naj bi verjetno zagotavljal nekakšno visoko strokovnost, poštenost in brezinteresnost, a s temi rečmi ima težave tudi znanost sama, pa tudi vsi ostali "neznanstveni" mediji. Kar počne Wikileaks, je zato bližje raziskovalnemu novinarstvu, le da se zdaj, v obdobju informatike, ne opira več na raziskave na terenu in na iskanje živih virov tajnih informacij, ampak se vse godi preko tega stroja pod mojimi rokami - danes je računalnik najmočnejši vir podatkov o sprotnih zadevah. Je ta sprememba načina pridobivanja informacij za resnico dobra ali ne, je seveda vprašanje, saj je računalnik tudi neizčrpen vir neresnic, manipulacij, napak in tudi nekakšne virtualizacije življenja, vzpostavljanja oddaljenosti od resničnosti, ki ima lahko grozljive posledice: tako prikrivanje zločinov kot njihovo razkrivanje vse bolj spominjata na računalniške igrice, pomembno je, kdo od tekmovalcev ima več zadetkov, ne kaj je z žrtvami.

Assangeu ni mogoče očitati, da se ne drži temeljnih pravil dobrega novinarstva (razen v točki, ko njegov vir ni bil dovolj zaščiten in bo morda desetletja preživel v kehi). Preden stvari objavi, jih preveri množica ljudi, njihovo objavo pa izvaja v skrbnih dogovorih z najbolj relevantnimi klasičnimi svetovnimi mediji - ta naveza s časopisi ni povsem samoumevna, dokazuje pa, da se Wikileaks natančno zaveda, da ima internet ogromno potencialno bralstvo, manjka pa mu kredibilnost, ki mu jo lahko zagotovijo le resni časopisi. Gre za novo sinergijo, kjer eden zagotavlja gradivo, kot kakšna tiskovna agencija, drugi pa to ovrednoti, komentira in pomaga promovirati s svojim ugledom.

Toda vprašanj s tem ni konec: je ta naveza, ki jo je seveda omogočila šele informacijska doba, začetek nekega novega obdobja nadzora civilne družbe nad oblastjo? In tudi nadzora nad klasičnimi mediji, ki svoje naloge ne opravljajo dovolj dobro in jim civilna družba zdaj diktira teme in tudi ritem objav, se pravi trajanje nekega javnega vprašanja? In če to drži, ali lahko zaupamo njeni selekciji, denimo pri izbiri tem, torej na izpitu, na katerem tudi mediji tako pogosto pademo?

O pravilnosti odločitve za razkritje dokumentov o ameriških stranpoteh v Iraku in Afganistanu ne gre dvomiti, pri sedanjih ameriških depešah verjetno tudi ne, toda ker naj bi sledila še ameriška banka, človek upravičeno pomisli, da je na tapeti le Amerika. Težava ni v tem, da si tega ne bi zaslužila, a ravno sedanje depeše razkrivajo, da je ameriška moč v veliki meri utemeljena na šibkosti, servilnosti in dvoličnosti drugih držav, v prvi vrsti evropskih, ki naj bi to moč brzdale, a jo te v nekakšni perverzni igri gospodarja in hlapca ohranjajo kot neumrljivi mit. Medtem druge velesile, prihodnje gospodarice sveta, na primer Kitajska, ki se ji klanja ves zahodni svet, ostajajo ne le brez notranjega nadzora, ker ta zaradi zatiranja ni možen, ampak tudi brez zunanjega. Takšni civilnodružbeni vdori v javni prostor so torej lahko koristni, a ne morejo, ne smejo zamenjati konstantnega globalnega nadzora politik.

Glede tega, ali gre za nadzor, si seveda vsi nismo edini, ameriški in drugi politiki uporabljajo besedo vohunstvo in vlagajo proti Assangeu obtožnice. Ker ne živimo v Le Carrejevih romanih, bi morali politiki termine, kot so vohunstvo, uporabljati nekoliko previdneje: v tej zgodbi se kot največji vohuni razkrivajo diplomati, utišati Wikileaks pa bi dejansko pomenilo napad na svobodo izražanja. To bi bilo tipično totalitarno utišanje, saj gre v lepi meri za zadeve javnega interesa, ki so bile širši javnosti prikrite, šlo bi za oviranje tipične vloge medija, ki ne objavlja le uradnih stališč, ampak tudi temno stran Lune. Aretacija Assangea bi bila zato nedopustna zloraba prava za obrambo svetovne politične elite, ki je preveč čvekala; samo zaradi suma posilstva pa (žal) še nikogar ni preganjala polovica sveta.

Najbolj klavrna pri tej objavi depeš je namreč reakcija politikov, ki so jih zalotili s spuščenimi hlačami. Politična klika se je takoj povsem konsolidirala, ustvariti hočejo vtis, da v politiki ni nasprotnih interesov, še več, podcenjujejo nas z izjavami, da so "prijatelji", kot se je pocukrano izrazil ameriški veleposlanik Mussomelli - no, Pahor je tudi to očitno narobe razumel, saj prijatelju ne ponujaš kšefta. Vsi na vse pretege minimalizirajo pomen razkritja, solidarnost z ZDA izražajo tisti, k bi jo morali poslati k vragu, ne le zaradi tega, kar je počela, ampak tudi zato, ker je imela tako nemaren varnostni sistem, da je lahko neki vojaček vse to spravil na plan. Da diplomacija potrebuje klavzure, ni dvoma, toda če so v njej takšni podpovprečneži, kot je videti zdaj, je za javni blagor bolje, da se jih tu in tam razkrije. V njihovih rokah so vse prepogosto naša življenja - dobesedno.

Še pred tridesetimi leti bi se politiki v taki situaciji na ves glas pridušali drug čez drugega, zdaj si ne morejo privoščiti vzajemnega pljuvanja, kajti nad njimi visi Damoklejev meč: kdo bo naslednji razgaljen? Za zdaj trepečejo le v ameriških bankah, toda kaj, če pride potem na vrsto britanska, francoska, izraelska ali pakistanska diplomatska pošta? Šele ko bomo imeli možnost sedanja razkritja primerjati z umazanimi igricami drugih, njihovo zavajanje državljanov in njihov primitivizem, bomo lahko ocenili težo sedanje ameriške blamaže.