Bila je zaščitena z vsemi sredstvi, ki so jih dva zaporedna predsednika in tri vlade po 11. septembru izdelali posebej zato, da lahko poslujejo, ne da bi javnost imela vpogled v to, kaj delajo. Nadzor so vzpostavili tudi nad vsemi zavezniki. Posebna varnostna komisija zveze Nato redno hodi v inšpekcijo tudi v Slovenijo in pazljivo preverja, kako država skrbi za varnost komunikacij. Ideja je, da je vse, kar dela država, v principu tajno in da v javnost lahko prodrejo samo skrbno pristrižena in naličena poročila, ki so napisana v jeziku za otroke. Američani so naredili vse, da bi skrivnosti ostale zaklenjene v elektronski blagajni. Ključe blagajne pa so dali v roke dvema milijonoma in pol državnih uslužbencev. Eden se je opogumil in je iz mreže snel celo desetletje tajnih komunikacij, ki so oblikovale svet, v katerem živimo, in jih predal spletni informacijski postaji Wikileaks.

Vse, kar smo hoteli vedeti o tem, kako ameriški diplomati vidijo nas v svetu, je sedaj dostopno v neskončnem nizu dolgočasnih rutinskih poročil, ki jih veleposlaniki pošiljajo uradnikom v svoji centrali. Transparentna so tudi navodila, ki jih iz Washingtona pošiljajo operativcem v svetovnih prestolnicah.

Prebiranje je hkrati božji blagor in strašna pokora. Wikileaks je resen medij. V Ameriki temu rečejo paper of record. Ne nastopa z glasno prvo stranjo in velikimi naslovi. Tudi ne objavlja hitrih mnenj in povzetkov. V majhnih dozah na naslovu www.wikileaks.org objavlja izbor poročil, ki so jih pregledali novinarji nekaterih največjih evropskih in ameriških časopisov. Vse gradivo so najprej posredovali New York Timesu, Le Mondu, Guardianu, Spieglu in El Paisu, da bi zaščitili nedolžne. Pri objavi tajnih dokumentov velja biti pazljiv, ker so lahko ogroženi ljudje, ki z veliko politiko nimajo nobene neposredne zveze. Wikileaks je disciplinirana anarhistična institucija, ne pa tabloid. Gradivo so pregledali pedantni profesionalci, ki jim gre za korektnost informacije, ne pa za razširjanje cenenih škandalov.

Časopisi, ki so dobili neprečiščeno gradivo, so sicer takoj podlegli skušnjavi in so najprej povzeli pikanterije o velikih in majhnih svetovnih politikih. Kaj je kdo v trenutku napihnjenosti rekel o nekem drugem nadutežu, tako da oba izpadeta smešna. Pripombe o Berlusconiju, Angeli Merkel in Sarkozyju so realistične in samo potrjujejo vtis, ki ga sami puščajo v javnosti. Tega ne gre jemati resno in se bo hitro pozabilo. Tudi druga velika razkritja niso nikoli bila prav posebej posebej velike skrivnosti. Arabski voditelji so ozkosrčni diktatorji, ki od ZDA kupujejo orožje za zatiranje lastnega prebivalstva. Kaj je v tem novega? Hkrati Američane nagovarjajo, naj napadejo Iran in ga naredijo tako pokornega, kot so sami. Tudi to je razvidno vsakomur, ki vsaj malo sledi bližnjevzhodni politiki. Arabci in Iranci so v bolj sovražnih odnosih, kot so kadar koli bili Iranci in Evropejci.

Zares zanimivo bo videti, ali je kje v kupih diplomatskih depeš tudi korespondenca med Washingtonom in Bagdadom iz septembra leta 1980, ko je Irak napadel Iran in je bil Sadam Husein zaveznik zahoda proti ajatoli Homeiniju. Komaj čakam.

Zadrega Boruta Pahorja, ker se je tako prostodušno pogovarjal o srečanju z Barackom Obamo, mora biti precejšnja. Drži se dolge slovenske tradicije ustrežljivosti do ameriške zunanje politike, v kateri je moralo nekaj zaporednih premierjev in zunanjih ministrov požreti samovšečnost. Tukaj z zamudo lahko beremo drugo plat depeše, ki jo je nekdanji veleposlanik Samuel Žbogar iz Washingtona poslal Dimitriju Ruplu v Ljubljano, Meta Roglič pa izkopala in objavila v Dnevniku. To, kar je ameriški odpravnik poslov poslal Hillary Clinton, ni nič bolj laskavo od tega, kar je Žbogar poslal svojemu ministru. Za dvajset minut pogovora z Obamo bi dali politični azil enemu nesrečniku iz Guantanama. Le kaj smo dali Georgeu Bushu, da je Putina pripeljal na Brdo pri Kranju? In kaj je dobil Clinton, da je prišel v Ljubljano? Kolesa in Plečnikove svečnike, se mi zdi, ampak najbrž še kaj drugega.

Kaj smo dali za članstvo v Natu, je razvidno iz Vilenske izjave, ki je bila eno noč tudi sama najstrožje varovana državna skrivnost.

Če kombiniramo vsebino diplomatskih depeš z vojaško in obveščevalno korespondenco iz Iraka in Afganistana, ki so jo letos objavili na Wikileaks, dobimo še kar realistično sliko delovanja globalne politike. Še posebno ker se veliko dostopnih poročil ukvarja z mednarodnimi korporacijami in njihovo trgovino z velesilami. V suhih poročilih o tem, kako se italijanska državna naftna družba pogaja z Američani o črpanju nafte v Iranu, je pravo bogastvo za razumevanje sveta sodobne ekonomije. Wikileaks je prva zares uspešna antiglobalistična akcija na svetu, ki najbolj globalistično orodje uporablja proti globalizmu. Informacijska avtocesta pač teče v obe smeri. Vendar v poročilih ni nič škandaloznega. Vsaj približno vemo, kako gredo te stvari, že kar nekaj časa.

Škandal je drugje. Ko je bilo jasno, da so se arhivi odprli, je ameriško zunanje ministrstvo začelo groziti, da bo objava sporočil uničila svetovni red, Barack Obama pa je pritegnil z apokaliptičnimi izjavami, da bodo zaradi objave poročil na internetu umirali ljudje, porušena bodo zavezništva, nastal bo nepopisen globalni kaos. Ustanovitelja Wikileaksa Juliana Assangeja je treba zapreti, spletno stran pa bombardirati.

Od države, ki je svetu dala pravico do obveščanja kot nedotakljivo svetinjo, bi pričakovali kaj bolj inventivnega. A ni bila svoboda tiska vedno temelj svobodnega sveta? Poleg vseh drugih poročil ameriške državne institucije vsako leto izdajo tudi poročilo o stanju svobode tiska na svetu. A zdaj to ne velja več, ali kaj? Le kaj je popadlo Baracka Obamo, da o medijih govori tako kot nekdanji generalni sekretar komunistične partije Vzhodne Nemčije Erich Honecker, Hillary Clinton pa o odgovornosti medijev tako kot Edvard Kardelj? Škandal je, da je treba liberalni kapitalizem braniti s prepovedjo svobode obveščanja in globalno cenzuro. Kitajci so bolj modri. Držijo gobec, dostop do Wikileaksa pa so blokirali in filtrirajo tudi vse časopisne članke, ki povzemajo ameriška poročila o Kitajski. To zavezništvo molka je treba preprečiti.