Podobno kot si je na prvem treningu Dragića pri Phoenix Sunsih na klopci ob igrišču posedajoč črni klan začel nekaj mrmrati. Udarec s tem delom noge vidiš redko. Že poskusov ni, kaj šele izvedb. Ibrahimović se k temu kdaj zateče, se mi zdi. Kajti s tistim stranskim delom pete si enostavno še bolj štorast, kot si lahko z bolj običajnimi udarci z nogo. Za ekstremen občutek gre, si mislim. In potem včeraj spet gol ter ovacije ob malodane vsakemu štopanju.
Ne, Iličić ne samo, da je postal standardni član italijanskega prvoligaša, ampak je očitno postal tudi ljubljenec nogometne publike. Igralec, zaradi katerega hočeš na tekmo. Ga videti tudi med ogrevanjem. Igralec, od katerega se ob vsakem kontaktu lahko nadejaš, da bo kaj naredil. Igralec, za katerega navijaš kot za individualca. Podobno dogajata Luka Modrić in Gareth Bale v Tottenhamu. Nedeljski 20 metrov globok prodorček proti Liverpoolu, ki ga je izvedel mali Hrvat, je bil neverjeten. Sprva nisem verjel, da sem videl Modrića tako hitrega. Podobno kot Bale, kadar prodre po krilu, je tudi Modrić tam nekje med petim in sedmim korakom dobil turbo pospešek takšnega (prešišaškega) značaja, da bi kak okoreli fantazist lahko celo začel sumiti, da za obema stoji klubski doktor z novim napitkom.
In pa Robinho. Končno se je tega čudno večnega brazilskega otročaja dalo videti igrati dobro za klub. Za Milan proti Sampdoriji. In ko Robinho igra dobro, je to res dober fuzbal. Aja, pa Özil in Di Maria, bržkone eden najbolj vznemirljivih nogometašev ta hip.
