Tajvan se je nazadnje predstavljal na Expu v Osaki pred 40 leti še kot priznani predstavnik Kitajcev v Združenih narodih. Čeprav se je celinska Kitajska na svetovnih razstavah prvič pojavila ducat let kasneje - v ameriškem Knoxvillu - je bilo jasno, da je na njih prostor zgolj za eno kitajsko državo.

Sta se v Šanghaju zdaj predstavili dve? Tajvanski paviljon še zdaleč ni bil med najbolj obiskanimi na Expu, vendar zgolj zahvaljujoč dejstvu, da so na dan omogočili vstop le 4000 najvztrajnejšim obiskovalcem, ki so na posebne prepustnice čakali po več ur. In če so ga ti, skorajda izključno Kitajci, zapuščali z občutkom, da so videli nekaj svoje prihodnosti, so se v ozadju dokaj neopazno premikale politične plasti, ki obetajo odmevne tektonske premike v tem delu sveta. Namreč eno Kitajsko.

Ob sedanjem razraščanju napetosti na Korejskem polotoku velja biti pozoren na bolj skrite vzroke nervoze, za katero dežurni paničarji zatrjujejo, da odpira vrata tretje svetovne vojne. Tajvansko-kitajski odnosi imajo tu pomembnejšo vlogo, kot se zdi na prvi pogled, in tiha dogajanja v preteklih mesecih na relaciji dveh kitajskih paviljonov na Expu postajajo vse bolj povedna. Če se je Peking dolga desetletja do odpadlega otoka obnašal kot do pobegle neveste, ki jo gre s silo spraviti pred oltar, je zdaj njegovo ravnanje prej podobno dvorjenju, celo zelo prefinjenemu za njegovo siceršnjo robatost. Ali že daje rezultate, še ni povsem jasno. V minulih dveh letih smo bili priče odpiranju prvih neposrednih trgovskih poti, šestmesečni Expo s tremi tajvanskimi razstavišči je bil primeren povod za vrsto dvostranskih gospodarskih in političnih stikov na več ravneh, tik pred njegovim zaključkom pa je iz Pekinga prišla presenetljiva ponudba o odprtju pogajanj o vojaških vprašanjih. S celine je proti Tajvanu usmerjenih vsaj 1700 raket kratkega in srednjega dosega, "izgradnja obojestranskega varnostnega zaupanja" pa bi lahko po kitajski ponudbi obrnila bojne konice proč od tajvanskega preliva. Še na začetku letošnjega leta je Kitajska vprašanja tajvanskega oboroževanja reševala z odkritimi grožnjami s sankcijami proti ameriškim firmam, ki sodelujejo v šest milijard evrov vredni zadnji prodaji orožja Tajpeju, zato seveda ni pričakovala kaj več od opazke, da je o vojaških zadevah prenagljeno govoriti. A kot rečeno, priče smo dvorjenju in očitno v njem ni nobenega hitenja.

Predvidoma bo po tem prvem "flirtu" nastopa nekakšne status quo v kitajsko-tajvanskih odnosih - vsaj tja do leta 2012 in predsedniških volitev na otoku. Na njih si sedanja opozicijska demokratska napredna stranka obeta podkrepitev prizadevanj za otoško neodvisnost v nasprotju z vladajočo nacionalistično Pan-modro koalicijo, ki podpira morebitno združitev s celinsko Kitajsko in ji Peking očitno ne želi metati polen pod noge. Deng Xiapingov tudi Tajvanu ponujani model "ene države, dveh sistemom" iz zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja se je nedvoumno izčrpal s pripojitvijo Hongkonga in Macaa matični državi, združitev Tajvana in Kitajske, ki je videti kot znanstvena fantastika, pa vendarle ni nujno tako zelo oddaljena. Z nacionalizmom kot vezivnim tkivom lahko celo prehiti nekatere na celini potrebne politične reforme, gospodarski okvir zbližanja pa se že udejanja.

Seveda ne v splošno zadovoljstvo, kajti strah pred Kitajsko je velik že zdaj, ko se ta še boji sama sebe. Ali se bo tudi čez deset let, je vprašanje, na katerega ni odgovora, a ji tuji scenaristi raje pripisujejo pogubne družbene konflikte kot vzpon v konkurenčno, če ne kar prvo svetovno velesilo. Morebiti zato, ker nihče razen ZDA resno ne razmišlja, da bi "tigra zajahal", ker ve, da ga je težko razjahati. Še verjetneje pa je, da kot čreda vsi čakajo, kdaj se bo začel spopad za tako imenovanega novega globalnega alfa samca.

Menda je imperijem, tako kot vodilnim samcem, vsajen čut, od kod prihaja nevarnost, in jo znajo vešče odvračati, mnogokrat skozi posredne oziroma nadomestne spopade. V to past se je ujela Južna Koreja in očitno to nekateri že slutijo. Vsaj njen predsednik Lee Myung-bak, od katerega sodržavljani zdaj zahtevajo na volitvah obljubljeno trdo roko do severne sosede, sam pa se zaveda, da zadnja v morebitni vojni nima česa izgubiti, njegova država pa zelo zelo veliko. S tem ne trdim, da ZDA pošiljajo svojo zvesto zaveznico po kostanj v žerjavico, se je pa precej po nesreči znašla v položaju, da se prek nje preskuša kitajska samozavest. Še nedolgo tega se je to z mnogo manj tveganja dalo prek Tokia in Tajpeja, a je prvi pred kratkim neslavno klecnil pred kitajskim ribiškim kapitanom, za zadnjega pa se, kot rečeno, ne ve, ali mu v srcu že poje domovina.

Koliko časa bi Slovenci mirno gledali, če bi se hrvaške vojaške ladje prevažale po "svoji" polovici Piranskega zaliva in vmes malo izvajale strelske vaje? Vprašanje, ki nam ga je na spletu zastavil bralec, je zavajajoče, ne pa povsem netočno. Incidenti, vključno s potopitvijo vojaške ladje Cheonan in topniškim napadom na otok Yeonpyeong, so zadnja leta umeščeni v sporno območje meje, ki so je enostransko zarisale sile ZN pod ameriškim vodstvom. Tam tudi potekajo tokratne skupne ameriško-južnokorejske vojaške vaje, ki zagotovo ne vodijo k umirjanju položaja, čeprav je malo verjetnosti za drastično eskalacijo konflikta. Ali bo do nje prišlo, je res najbolj odvisno od Kitajske. Za zdaj ji najbolj ustreza, da med Korejama ostane vse po starem, a tudi če se severnokorejski režim brez opletanja z repom zruši, bo kontaminacija Južne Koreje z njegovimi ostanki prej washingtonski glavobol. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali so si za utrditev omajane pozicije v tem delu sveta ZDA pripravljen vojaško podrediti ves Korejski polotok in se ugnezditi v tako imenovanem pekinškem jezeru - Rumenem morju. Na ta izziv bo Kitajska morala odgovoriti. S silo ali ponižujočim umikom...