Tak razplet napovedujejo vsesplošna rast nezadovoljstva, socialni nemiri in protesti, upadanje zaupanja in dialoga ter vse globlja brezizhodnost za vse večje dele populacij v EU. Iz scenarija, ki je države EU potopil v krizo in katere izhod se zdaj rešuje s tamponi in obliži, spodbujevalniki in bypassi, se še ni začelo iskati logičnih, razumnih, dolgoročnih in trajnostnih izhodov. Posebnost Slovenije v celotni prigodi pa je še najmanj obetajoča, saj smo vsakič znova soočeni s spoznanjem, da se na vlado (in na strankarsko politiko nasploh) ni mogoče zanašati in da tudi razum in razsodnost nimata več svojega prebivališča. Ker tudi upora, nezadovoljstva in razočaranja nismo zmožni politično artikulirati, postaja iskanje kolektivne in konstruktivne tranzicije vsak dan bolj nemogoče. Vendar bo upor treba politično artikulirati, če bitke za socialno državo ne mislimo prepustiti vladi ali če ne želimo, da bi nam zavladalo nasilje najmočnejših.

Politike, ki so v zadnjih dvajsetih letih ekonomijo reducirale zgolj na pozitivistični vidik gospodarske konkurenčnosti, so zagrešile strahotno napako, katere posledice se že odražajo v naravnem in družbenem okolju, v percepcijah in razumevanju družbe in sveta s strani prebivalk in prebivalcev, kot tudi v novih družbenih razmerjih, ki so posvojila vzorce tekmovalnosti, prisile, diskriminacije, neodgovornosti in uničevanja. Vendar ekonomija ni le pozitivna, je tudi normativna znanost. Ker so v preteklosti v Sloveniji zmagovale najbolj agresivne razprave in iz njih izhajajoče nekonsistentne politike, je treba danes za določitev skupne vizije o prihodnosti družbe narediti veliko. In za to ključno vprašanje ima vlada gluha ušesa.

V skupini "Kam po krizi?" smo se decembra lani zavzeli za vzpostavitev ravnovesja med okoljsko odgovornostjo, socialno pravičnostjo in gospodarskim razvojem. Predlagali smo vizijo ali novo nastavitev "razvojnega kompasa", kar pa lahko kot država dosežemo le z reafirmacijo skupnosti. To pomeni opolnomočenje tistih osnovnih družbenih percepcij, stališč in medčloveških razmerij, ki nas povezujejo in sooblikujejo kot skupnost ter so bile v zadnjih desetletjih postopoma, a vztrajno izrinjene iz družbenega okvirja prevladujočih praks. Na ravni družbe (države) pa prek konkretnih in strateško domišljenih politik in dolgoročnih ukrepov, ki so za končen cilj postavljali blaginjo, varnost, pravičnost, dostojanstvo, vzajemnost, ustvarjalnost, svobodo in participacijo vseh ljudi, ki živijo, delajo ali ustvarjajo v Sloveniji.

Enake prioritete, vrednote in percepcije, s katerimi bi lahko reafirmirali skupnost in odnos človeka do človeka, bi morali na novo vzpostaviti tudi v odnosu do naravnega okolja. Da bi o teh vrednotah in ciljih sploh lahko začeli konkretneje razpravljati ali jih načrtovati, bi morala vlada najprej zavreči agresivne retorike o "zmagovalcih in poražencih", o konkurenčnosti in tekmovalnosti po indijskem ali kitajskem vzoru - vse tiste neumnosti, ki nam iz dneva v dan parajo ušesa, medtem ko se kakovost življenja bliskovito potaplja. Ne moremo se kosati z deželami, ki jim ni nikdar uspelo vzpostaviti države blaginje, osnovnih storitev in dejavnosti, ki skrbijo za svobodo, ustvarjalnost in kakovostno zagotavljanje človekovih potreb. Prav tako ne s tistimi, ki so se razvijale na račun kolonialnih in imperialnih osvajanj, delovale po principih brutalnega izkoriščanja in zastraševanja. Zlasti pa bi se morala otresti osnovnih kapitalističnih konceptov, ki družbo, gospodarstvo in okolje povsem brez potrebe izpostavljajo čedalje večji odvisnosti in negotovosti.

Odprto gospodarstvo in globalni trg politika ne bi smela razumeti kot izziv, kako onesposobiti, ohromiti ali celo zatreti domače potenciale, ki izhajajo z vseh ravni gospodarstva, kulture življenja in delovanja v danem okolju z omejenimi zmogljivostmi, temveč prav nasprotno, v kolikšni meri in na katerih področjih je izmenjava potrebna in bogati življenje in delo v Sloveniji, v kolikšni meri pa je bogastvo že ustvarjeno (ali se ustvarja) znotraj države, v lokalnih skupnostih, v ruralnem in v urbanem. Šele s pozitivnimi zgledi v državni upravi, javnih institucijah, v državnih podjetjih bi lahko postavili zglede progresivnih in dolgoročnih praks, ki bi skupnost in okolje bogatile, ne pa izžemale.

Tako zastavljeno dispozicijo skupine "Kam po krizi?" je strokovna in širša javnost v veliki meri pozdravila in podprla, saj med drugim prinaša tudi nove pojme in koncepte družbene blaginje, prav tako obuja pojme in premisleke, ki so bili zgodovinsko morda že uporabljeni in jih je zdaj znotraj novega političnega, gospodarskega in družbenega konteksta smiselno ponovno premisliti. Reafirmacija skupnosti, kar bi moralo biti težišče vsake družbe, saj nase veže vrsto drugih pojmov, ki jih niti v politiki niti v današnjem družboslovnem in humanističnem premišljanju skorajda ne najdemo več (koncepti vzajemnosti, solidarnosti, sodelovanja, javnega dobra, skupnosti, socialne odgovornosti, soupravljanja itn.), čeprav so osnova za vsakršno diskusijo o skupni in dolgoročni viziji.

Medtem ko tank strukturnih reform melje socialne pridobitve, se v Sloveniji sprašujejo, zakaj bi sploh delali vizijo in kdo bi si sploh smel drzniti početi take stvari. Socialni demokrati, ki skupaj s svojim predsednikom nenehno predstavljajo, da z reformami žrtvujejo svoj "vizionarski" mandat, v maloro pošiljajo socialno varnost družbe in vsakršno možnost za kakovost življenja. To pa sta tisti dve zaobljubi, poleg antifašističnega boja edini tako vredni zgodovinski zahtevi v evropskem prostoru, da bi ju bilo vredno braniti.

Kajti, kot je na strokovni konferenci "Kam po krizi?" 19. marca letos v državnem zboru poudaril antropolog dr. Rajko Muršič: "Uspešnosti neke družbe ne moremo meriti po bogastvu najbogatejših, temveč po razmerah, v katerih so prisiljeni živeti najrevnejši." Če si to tezo postavimo kot izhodišče vrednotenja življenja v državi, potem je strategija popolnoma jasna in je v radikalnem nasprotju s tistim, kar propagirajo in izvajajo trenutna vlada in njeni podaniki.