Najprej bi se zahvalil vsem tistim, ki so dali podporo stranki DeSUS. To kaže na to, da smo na pravi poti, da vodstvo dobro dela, od generalnega sekretarja, vseh pet poslancev. Me spominjajo na prvo peterko Olimpije, ki kar premaguje vse nasprotnike v evroligi v košarki. Vendar se zavedam te odgovornosti.

Karl Erjavec (Pop TV, 21. novembra 2010)

***

Vztrajali so, da se ta dolg poplača z vojaško opremo. Bilo je več možnosti, s plinom, nafto, denarja pa absolutno niso želeli izplačati.

Karl Erjavec o razlogih za nakup vojaške ladje v Rusiji (Siol novice, 22. novembra 2010)

***

Je čas krize tudi čas populizma? Ne nujno, a zelo verjetno. Ko nihče nima pravih idej, kaj storiti, se verjetnost vznika vulgarnega populizma močno poveča. In tudi pogostost moralno sprevrženih dejanj. Ne vem, če se mi je v zadnjem času zdelo kakšno dejanje velike svetovne osebnosti tako sprevrženo, pokvarjeno, kot je nedavno dejanje papeža Ratzingerja, ko je prižgal zeleno luč za rabo kondomov. Pa da se ne bi narobe razumeli: ni problem v kondomih, ampak v papeževi dvojni morali. Še ob zadnjem obisku v Afriki je papež, podobno kot pred njim Wojtyla, rigidno in nepopustljivo vztrajal, da kondomi niso rešitev za aids, še več, da so greh, ter jih je gladko zavrnil. No, načelno sicer velja, da si vsaka interna skupnost, v katero prostovoljno vstopiš in izstopiš lahko avtonomno, tudi zelo rigorozno definira pravila življenja. Pri taki obsežni, kot je "vesoljna cerkev", pa to ni tako enostavno. Katoliška cerkev poka po šivih, izgublja vernike in predvsem v razvitem svetu je razpadlo zaupanje v institucijo cerkve. Tisti, ki ji brez prevelikih prevpraševanj bolj kot ne slepo sledijo, so neuki ljudje iz tretjega sveta. Tudi iz Afrike, kjer aids kosi, kot ni še nobena druga bolezen ali vojna na nesrečnem kontinentu doslej. Zato je bilo radikalno nasprotovanje prejšnjega papeža bolj vredno sodišča v Haagu kot beatifikacije. A tako pač je. Cerkveni dostojanstveniki in politiki sicer prodajajo boga in politiko kot tržno zanimiv artikel, a sami ne verjamemo niti v boga niti v svojo politiko. Edini bog obojih je interes. Dobro, moralno, primerno je tisto, kar prinaša koristi. In tako je od Karola Wojtyle do Karla Erjavca, od Jožefa Ratzingerja do Jožefa Jerovška. In skoraj vseh drugih politikov, skoraj brez izjeme.

No, Erjavec je hit te jeseni. Sam ugotavlja, da je njegova poslanska peterica kot Union Olimpija, ki letos presenetljivo melje vse pred sabo in ne navdušuje samo ljubiteljev košarke, pač pa tudi politike, ki z veseljem prisedejo k uspehu. In prav zato je neverjetno, da sedanja koalicija ne zagrabi z obema rokama enkratne priložnosti, da organizira evropsko prvenstvo v košarki. Ni mi bilo jasno, zakaj okleva Pahor, ki se celo toliko spozabi, da vdira k našim slavnim nogometašem v garderobo in jim čisti kopačke. Tokrat je menda pol ministrov proti podpori prvenstvu. Tudi evroligaš Erjavec, bivši minister in sedanji mlinski kamen koalicije, je po pisanju medijev proti. Menda želijo biti varčni. V redu. Časi so težki. A zakaj je potem vlada razvezala mošnjo za univerzijado, ki še v Sloveniji in v Mariboru skoraj nikogar ne bo pritegnila? In predvsem, zakaj razmetavajo denar za nerazumne in netransparentne vojaške nakupe? Kdo je podpisal nabavo patrij, najspornejši vojaški nakup doslej? Kdo se je izpogajal za vrnitev klirinškega dolga v obliki plavajočega železja? Kajpak Karl. Ne Wojtyla, ampak Erjavec. O.K., na pamet bomo rekli, da je bolje, da so za ruski klirinški dolg dobili ladjo kot pa nič. Pa je to res? Šele sedaj bomo s to železnino dobili težave in stroške. Uradna ocena se približuje poldrugemu milijonu evrov na leto. Po izkušnjah se bo končna cena napihnila. V redu, to se je nakupovalo v času odgovornosti druge politične opcije. Kdo pa nosi odgovornost za aktualno pošiljanje slovenskih vojakov na vojaško misijo v Afganistan? Vsak, ki sedi v vladi, nosi polno odgovornost za prisotnost na žarišču, ki predstavlja enormne stroške in posredno varnostno ogroža državo. Ob lahkotnem razmetavanju z ogromnimi količinami davkoplačevalskega denarja mi ni bilo jasno, zakaj vlada okleva ob zagotavljanju kotizacije za pridobitev prvenstva, ki primerjalno pomeni drobiž in se z organizacijo itak več kot povrne. Pa še politiki se radi slikajo skupaj z uspešnimi športniki. A ravno v slednjem se skriva odgovor. Kot je cinično rekel eden od skeptičnih ministrov: "Zakaj pa bi mi plačevali, da se bodo oni slikali!" Saj res, popolnoma jasno. Prvenstvo bo leta 2013. Po volitvah, na katerih samo čudež lahko reši sedanjo koalicijo oziroma politično opcijo. Dve leti po uspehu na volitvah se je zmaga spremenila v pogorišče. In iz pepela se je dvignil ptič feniks. Kdo? Karl Erjavec s svojo stranko. Vsaj javnomnenjske ankete kažejo tako.

Dobro. Lahko, da ponovljena merjenja Ninamedie in drugih agencij ne bodo potrdila sedanje situacije, v kateri se je DeSUS prebil na drugo mesto, Erjavec pa je po popularnosti tik pod vrhom. A ni pomembno, ali je res na drugem ali "zgolj" na tretjem mestu, dejstvo je, da je močno napredoval. Zakaj? To je pravo vprašanje. Kaj ponuja DeSUS, kaj ponuja Erjavec, da je tako uspešen? Nič. In ravno to je zagotovilo uspeha. Obljublja radikalno nespreminjanje sedanjega stanja. A v tem je paradoks. Namreč če kaj ogroža sedanje upokojence, je izogibanje nujnim spremembam pogojev upokojevanja, ker že najbolj enostavni izračuni pokažejo, da bo zmanjkalo denarja. Tudi za tiste, ki že jemljejo iz pokojninske blagajne. A o tem ljudje ne razmišljajo veliko. Kot tudi o drugih stvareh ne. Seveda pa je v celotni stvari zelo pomembna odgovornost medijev, ki namesto, da bi postavljali prava vprašanja, ljudi poneumljajo s prevajanjem problemov v afere, škandale, atrakcije. In ena takšnih atrakcij je v teh dneh Erjavec. Kot potujoči cirkus hodi iz redakcije v redakcijo, z medijskega prizorišča na prizorišče in obljublja, da bo svet lepši, ko bodo oni dobili mandat. Kako ne bi. Poglejte Erjavca - predsednik upokojenske stranke poka od zdravja. Enkrat teka z vojaki, drugič s pohodnimi palicami, tretjič sprehaja svojega psa. Življenje je lepo. Življenje politika, ki ljudem prodaja iluzije, še lepše. Dokler se vsi skupaj ne zbudimo. In ugotovimo, da se med našim spanjem ni nič urejalo in nič uredilo. Da je veliko slabše, kot je bilo, preden smo zaspali. A tako je. Neznosni populizem je na pohodu. Ne samo politiki, tudi sindikalisti se všečno spogledujejo s tistimi, ki jih na dolgi rok puščajo na cedilu. Kar se je najbolje videlo ob nasprotovanju zakonski ureditvi malega dela. Kaj ponuja sindikat? Nič. Ohranjanje sedanjih anomalij, ki so usmerjene proti zaposlenim in proti študentom. Ne eni in ne drugi tega niso uvideli, ker jih uspešno zavajajo. A koga to zares briga.

Seveda radikalno zaostrovanje pogojev dela in upokojevanja ni nujno in neizogibno. A dokler v temelju ne redefiniramo temeljev države, družbe in njenih prioritet, je tako. Tisti, ki najbolj glasno kričijo: ne popustimo, nič ne dajmo, hkrati pa ne postavijo radikalnih zahtev po temeljnih spremembah, so zgolj drobni prodajalci iluzij in pisanih papirčkov.