Ne čudi, da sta potem dve petini Afganistancev prepričani, da je tuja vojska v njihovi državi zato, da bi uničila islam oziroma okupirala in razdejala njihovo državo. Preostali so glede ciljev stotisočglave krščanske vojaške koalicije, zakamuflirane z nekaj deset vojaki iz Južne Koreje, Malezije, Mongolije, Singapurja in Združenih arabskih emiratov, malce zmedeni. Slišali so, da uri njihovo policijo in vojsko, pri čemer pa jih je za prvo kar 56 odstotkov prepričanih, da pomaga osovraženim talibanom, medtem ko nacionalno armado z ostanki padlega režima povezuje 30 odstotkov anketirancev.

O tem so minuli konec tedna na vrhu Nata v Lizboni modro molčali. Pri snovanju nove strategije v zadnjih dvajsetih letih resno zablodelega vojaškega pakta pač ne gre omenjati spodletele dejavnosti tam daleč pod Hindukušem, še posebno če naj bi ta (protiteroristični boj in posredovanje zunaj meja pakta) postala njegov smisel. Seveda ne v sedanji obliki, o čemer neposredno priča odločitev zavezništva, da se iz Afganistana umakne. Tisto besedičenje o "ustrezni asistenci" tamkajšnjim varnostnim silam po letu 2014 je bilo potrebno, ker je tudi površnemu spremljevalcu dogajanja jasno, da bo položaj v tej državi samo še slabši. Zanjo seveda, ne za tisti del sveta, ki je v Afganistanu leta 2001 prepoznal glavno grožnjo in tudi priložnost za potešitev maščevalne sle po terorističnih napadih v ZDA. Ni namreč naključje, da je afganistanska armada vse bolj tadžiško obarvana. Priročen izgovor je, da so (bili) Paštuni povezani s talibani in predstavljajo potencialno nevarnost znotraj na novo urjene afganistanske vojske, v bistvu pa se obnavlja etnični konflikt, za katerega se ocenjuje, da ga bo mogoče obdržati pod nadzorom, hkrati pa bo deloval implozijsko. Podobno kot v Iraku. Če se je tam pred dvema letoma ideja o umiku ameriških (bojnih) enot zdela kot prižiganje zažigalne vrvice za cel Bližnji vzhod, se zdaj brez širših posledic Iračani prepirajo in pobijajo med sabo, okolica in preostali svet pa imata razen nekaj krščanskih beguncev še vedno mir pred njimi.

Da je bilo severnoatlantsko zavezništvo na prelomu stoletja v resni krizi identitete, je znano. Širitev s tremi članicami propadlega varšavskega pakta leta 1999 je še imela pridih njegove zmage v hladni vojni in obrambe vzhodne Evrope pred takrat precej nepredvidljivo Rusijo, za kaj več pa že ni bilo domišljije. Teroristični napad na ZDA in prvo aktiviranje 5. člena pogodbe pakta (napad na eno članico je napad na vse) sta paktu poživila ožilje, a na nekaj resda nevarnih mednarodnih teroristih oziroma terorističnih organizacijah se ne da utemeljevati najmočnejšega vojaškega zavezništva v zgodovini. Prevzem že zavožene afganistanske vojne na svoja pleča avgusta 2003 je bil nekakšen obliž na razdor znotraj Nata ob invaziji "koalicije voljnih" na Irak, predvsem pa poskus dokazati, da ima predvidena nova širitev pakta smisel zaradi novih nalog, ki stojijo pred njim. Po sedmih letih vsaj vemo, da je severnoatlantsko zavezništvo s svojimi bombniki, tanki in živo silo anahronizem in o tem je dokaj neposredno na začetku zasedanja v Lizboni spregovoril tudi generalni sekretar Nata Angers Fogh Rasmussen.

Čeprav je v medijih bolj odmeval razvpiti raketni ščit z resetiranjem Natovih odnosov z Rusijo, je pomembnejši tisti del strateških usmeritev, ki jim je botrovala pripravljalna ekipa z nekdanjo ameriško državno sekretarko Madeleine Albright na čelu. Nato po njih postaja "globalni dejavnik", ki se bo v sodelovanju z regionalnimi partnerji bojeval proti vsem grožnjam zunaj Evrope. Sovražnik je imaginaren, nahaja se v kibernetičnem prostoru, v raznih zlonamernih (terorističnih) mrežah, neimenovanih izneverjenih državah ("failed states"), ne nazadnje v težko prehodnih (jemenskih) puščavah in (afganistanskih ali pakistanskih) gorskih jamah. V prihodnjih treh letih pa bo to novo strateško usmeritev očitno preverjal v Afganistanu, kjer jo mora končati kot zgodbo o uspehu, sicer bo lizbonska "zgodovinska prenova zavezništva" šla po zlu.

Analitiki korporacije RAND so v najnovejšem poročilu o afganistanski vojni jasno sugerirali, da lahko prevladujoče ameriško odločanje o njej resno načne sedanjo izrazito pripravljenost članic Nata za skupne akcije. "Ko v zavezništvu, ki temelji na soglasnih odločitvah, eden od partnerjev očitno zasenči preostale, jasno vidimo omejitve, pred katerimi se je znašlo," trdijo in dodajajo, da se s tem podaljšujeta tako reakcijski čas za posredovanje kot njegov namen. Kaj lahko se zgodi, da si bo Nato z napovedanim koncem bojnega angažiranja v Afganistanu določil za prihodnje izrazito omejeno globalno vlogo, ki bo osredotočena na človekoljubno pomoč ter urjenje, svetovanje in podporo državam, ki bodo za to zaprosile, še menijo v RAND, in v Lizboni so zastavili vse sile, da bi tak scenarij preprečili.

Škoda. Bilo bi res bolje, če bi Nato počasi zdrsnil proti svojemu naravnemu koncu, kot pa da, preprosto po Rasmussenu, (p)ostaja vojaška sila, neprimerljiva s katero koli drugo tovrstno organizacijo. Kot taka bo slej ko prej potrebovala konkretnega sovražnika, da bo upravičila obstoj in še posebno stroške. Če ga ne bo našla, ga bo morala ustvariti. Delno ji to že uspeva, saj s svojim udejstvovanjem v bolj kot ne ameriški maščevalni sli nad Afganistanom spravlja v nevarnost celo Evropo, o čemer nas opozarjajo vse pogostejši protiteroristični alarmi. Bo v nadaljevanju enako počela v Pakistanu, Jemnu, Iranu? Le kam se bo obrnila nato in kaj bo potem?