Na začetku zgodbe o tem nauku so bile Nebukadnezarjeve sanje. Daniel, judovski deportiranec na babilonskem dvoru, ki je naredil kariero kot moder in učen (ter seveda pravoveren) mož, jih je v tisti knjigi Svetega pisma, ki je imenovana po njem, razložil kralju. Kralji so sanjali in razlaga sanj je bila ena od delovnih nalog učenjakov na dvoru. Danielova razlaga je vladarja več kot zadovoljila in je lahko spet spal, razlagalci tiste razlage pa že dve tisočletji razvozlavajo njen pomen.

V sanjah, o katerih je govor, je Nebukadnezar videl velikanski kip z glavo iz zlata, z oprsjem in rokami iz srebra, z bronastim srednjim delom telesa, železnimi nogami ter železnimi in glinenimi stopali. Roke, ki niso bile človeške, so iz gore izrezale skalo, ki je padla kipu na noge in jih razdrobila, nakar se je ves kip sesul in veter je odnesel drobir, tako da ni ostalo ničesar razen tiste skale, ki je zrasla v goro in napolnila svet. Nebukadnezar, kralj nad kralji in nad vsemi ljudmi in divjimi živalmi in pticami v zraku, je bil zlata glava. Po njem, je razložil Daniel, bo vzšlo novo kraljestvo, manjvredno, in za njim tretje iz brona, ki bo vladalo nad celim svetom, pa četrto, ki bo vladalo z železno močjo in strlo vse, kar je bilo pred njim. A ker glina in železo ne držita skupaj, bo tudi to dočakalo svoj konec, ko se bodo iztekli dnevi in bo bog nebeški postavil kraljestvo, ki ne bo nikdar minilo.

Kolikor so judovski zapisovalci v Danielu imeli "politično poanto", so verjetno merili na Antioha Epifana, ki je vladal selevkidskemu cesarstvu, eni od oblastnih tvorb, v katero se je razdrobila Aleksandrova oblast nad svetom, ki seveda ni bila vzdržna (so pa, denimo, nacisti pri njej vseeno našli navdih za svojo Verschmelzungspolitik in verjamem, da se v zahodnih oblastnih krogih najde danes prenekateri strateg, ki bi rad ponovil nad Teheranom, kar je Aleksander namenil Perzepolisu: požig do tal). Tisti Antiohus je namreč zadušil upor Makabejcev in prišel na slab glas kot preganjalec judov.

Kristjani so imeli druge sovražnike in so se upirali drugim oblastem in oblasti so zato morale nastopiti proti njim tako, kakor pač oblast, če kaj da nase, mora nastopiti proti tistim, ki jo zanikujejo. Po stoletjih uspešne krščanske propagande danes govorimo samo še o krutem preganjanju kristjanov in njihovem mučeništvu, ne pa o konec koncev zakonitem in legitimnem dejanju oblasti. Na začetkih tiste propagande je Hipolit četrto Danielovo kraljestvo - tisto, ki naj bi ga uničil in pokopal sam nebeški vladar - identificiral z Rimom, z rimskim cesarstvom. Hieronim je potem, intelektualno bolj dostojno, imenoval tista štiri kraljestva iz omenjene svetopisemske razlage sanj za Babilon, Perzijo, Grčijo in Rim. To je postala avtoritativna interpretacija, ki jo poznamo še danes. V srednjem veku, ko so oblast povezali z vednostjo in radi govorili o translatio imperii et studii, so v želji po laskanju lokalnim oblastnikom in po legitimiranju njihovih gospostev v "prenašanje oblasti" vključili zahodna plemena in ozemeljske tvorbe in iz zgodbe izrezali Bližnji vzhod, Babilonce in Medijce. Tudi to osiromašenje naše zgodovine - ki je bila, če vztrajamo pri tem, da je bila tudi grška in rimska zgodovina, vselej tudi bližnjevzhodna - smo podedovali od naših prednikov.

Praviloma so vse različne uporabe in predelave nauka o translatio imperii predstavljale prenašanje oblasti kot proces, ki poteka od Vzhoda proti Zahodu. Danielova vizija, v kateri so bila kraljestva, ki so imela naslediti babilonsko, progresivno manj vredna, je bila postavljena na glavo. Zdaj je oblast nad svetom postajala toliko odličnejša, kolikor bolj je prehajala na Zahod. Selitev svetovnega gospostva proti Zahodu je bila približevanje božjemu kraljestvu, ki je neizogibno pripeljalo tudi do železnorokega razširjanja božjega kraljestva.

Razširjanje božjega kraljestva je ustvarilo atlantski svet, ko je zahodna Evropa prek Atlantika zavladala nad svetom. Atlantski ocean ni bil več brezmejno morje, v katerem so irski misijonarji srečevali leviatana in podobna čudesa. Ko je sv. Kolumbo in njegove redovnike nasledil Kolumb, je Atlantik postal medij, prek katerega se je širilo evropsko gospostvo. Središče moči pa je bilo v Evropi. To se je spremenilo šele, ko so si Evropejci zakuhali dve vojni, ki jima pravimo svetovni, in so razrušeno in oslabelo Evropo kot svetovna oblast nasledile ZDA. Imperium se je premaknil še bolj proti zahodu.

Ko je bilo videti, da je ta oblast na vrhuncu, je šla osvajat kraje, kjer je Nebukadnezar nekoč poslušal Daniela. Kazalo je, da se je tok zgodovine sklenil in da smo se vrnili na začetek, na izhodišče prenašanja oblasti. V resnici je svetovni imperium spodkopal samega sebe, translatio imperii pa se nadaljuje. Kako, smo lahko videli v Seulu, ko so se tam zbrali tako imenovani voditelji sveta. Ameriški predsednik, pravijo, je srečanju in svojemu nastopu na njem pripisoval velik simbolni pomen. Pričakovani uspešni nastop v Seulu naj bi ga inavguriral kot prvega ameriškega pacifiškega predsednika.

O prenosu svetovne moči z Atlantika na Pacifik, o zatonu atlantskega in nastajanju pacifiškega sveta se govori že nekaj časa. Obama je, kot se da razbrati, poskušal ta prenos težišča svetovne moči formalizirati in iz tega potegniti politični kapital. Niti ameriški predsednik pa ne more delati zgodovine, kakor se mu zahoče. Zamisel je bila lepa: svetovna moč se je prevesila na drugo stran, zato se bo svetovna oblast postavila tja, kjer je zdaj središče moči, in obrnila hrbet svetu, kjer je bil center moči predvčerajšnjim. Strogo vzeto bi se oblast ne prenesla, ampak bi se prestavila; ne bi imeli translatio imperii, le imperium bi se prestopil z atlantske noge na pacifiško.

Na svoji pacifiški samopromociji, ki je ne moremo knjižiti kot uspešne, je Obama lahko spoznal, da se je v resnici zgodil prav translatio imperii. Niso ZDA svoje oblasti nad svetom prestavile na Pacifik, pač pa se je velik del svetovne oblasti prenesel na njegove vzhodne obale. Nesimpatično ob tem spoznanju je moralo biti to, da so Evropejci tam govorili precej v en glas s Kitajci.