Prvi kristjani v Bagdadu

Težke besede. Učijo nas, da je dobro dvakrat premisliti, preden se začnemo širokoustiti o spopadu civilizacij in naši vlogi v njem. Civilizacije so delikatne naprave. Hitro se pokvarijo.

Zgodba iraških kristjanov je zares nenavadna. Da ima Irak krščansko prebivalstvo, ni nič novega. V večini arabskih držav živijo krščanske manjšine, ki so uspešno preživele konec rimskega imperija, v katerem so nastale. Niso jih pregnala muslimanska osvajanja, križarske vojne, mongolski pohodi, ki so zrušili Bagdad, niti mameluki, ki so osvojili Kairo. Prebili so se skozi pol stoletja otomanskega imperija, kolonialno razdelitev med francoski in britanski imperij, drugo svetovno vojno in iransko-iraško vojno. Dva tisoč let lepe zgodovine preživetja.

Če se v Kairu naselite na otoku Zamalek sredi Nila, vas ne bo zbudil klic mujezina, ampak zvonovi katoliške cerkve svetega Jožefa. Na Zamaleku je več krščanskih cerkva kot mošej. Tudi v drugih delih mesta pa ni nič neobičajnega naleteti na koptsko, grško pravoslavno, armensko, katoliško ali evangeličansko cerkev. Če ste tako razpoloženi, greste lahko v cerkev v Kartumu v Sudanu, v Amanu v Jordaniji, v Damasku v Siriji in po novem tudi v Arabskih emiratih. V Savdski Arabiji pa ne gre niti poskusiti. Tam so zvoniki tako redki kot minareti v Švici. V Jerihu sem imel prijatelja, ki je zdaj že pokojen. Fortunato je bil frančiškanski menih iz Španije. V Kairu je študiral teologijo in potem je bil župnik v Damasku in Bagdadu. V Jerihu je bil vodja katoliške osnovne šole, v katero je hodil sin glavnega Arafatovega pogajalca Saiba Erekata. Rad je govoril, da je kristjanom v diktaturah težko, vendar nič težje kot drugim ljudem, ki živijo v diktaturah.

Pred letom 2003 je v Iraku živelo nekaj manj kot milijon kristjanov. Pred prvo zalivsko vojno jih je bilo nekaj več kot milijon. Okoli pet odstotkov prebivalstva. Zmaga Zahoda v prvi zalivski vojni je prinesla prvi val izselitve kristjanov iz Iraka. Tam so živeli dolgo časa. Dve tisočletji. Najstarejši cerkvi v mestu sta iz leta 33 in 34 po Kristusu. Ko se je v Iraku leta 2003 ponovno razplamtel spopad civilizacij, je imel nekoliko presenetljiv rezultat. Krščanske vojske so zavzele Bagdad, iz Iraka pa je pobegnilo okoli 500.000 domačih kristjanov. Štirikrat več kot je bilo vojakov zavezniških vojsk, ki so v državo prinesli svobodo in demokracijo. Zavezniške sile so takoj po okupaciji prišle na sijajno idejo. Razpustile so brezversko iraško vojsko, oblast pa prepustile verskim voditeljem šiitske skupnosti in v državi sprožile državljansko vojno. Politično diktaturo je zamenjala oblast verskih milic. Iz države je v begunstvo odšlo okoli tri milijone ljudi, med njimi celoten laični srednji razred. Večina je pobegnila v Sirijo in Libanon.

V konfesionalnem spopadu med različnimi sunitskimi in šiitskimi milicami so kristjani ugotovili, da je bilo v diktaturi Sadama Huseina težko shajati, po osvoboditvi države pa nemogoče živeti v uničeni družbi.

Nadškof Davud je preostali polovici milijona iraških kristjanov svetoval pobeg v času, ko sta se v Bagdadu odvili dve vzporedni zgodbi. Sredi novembra je skupina, ki se je poimenovala Islamska republika Irak, med mašo napadla cerkev svete Marije Odrešenice v Bagdadu in zajela vernike. Ko je iraška policija izvedla akcijo osvoboditve talcev, je bilo v cerkvi ubitih šestdeset vernikov. Iraške enote, ki so jih urili zahodni zavezniki, so pravilno razumele, kaj pomeni osvoboditev. Zastraševanje. To je bila najmnožičnejša likvidacija kristjanov v državi od iraško-iranske vojne sem.

V istem času je sodišče obsodilo nekdanjega iraškega podpredsednika vlade Tarika Aziza na smrt z obešenjem. Sodišče je del sistema šiitske oblasti, ki je počistila s politično mašinerijo Sadama Huseina. Tarik Aziz je bil nekoliko nenavadna oseba v Huseinovem režimu. Sadam Husein ga je pošiljal po svetu, ker je dobro govoril angleško in se je znal svetovljansko obnašati. Kot zunanji minister je na sedežu Združenih narodov v New Yorku branil Huseinov režim v racionalni govorici diplomacije in se je redko spustil v histerične monologe, ki so odlikovali druge najbližje Huseinove sodelavce. Ko je stranka Baath konec šestdesetih let v Iraku prevzela oblast, je počasi plezal po lestvi lojalnosti in je v slabem desetletju postal član revolucionarnega poveljniškega sveta, ki je vodil državo. Bil je spreten in je preživel tudi najhujše trenutke. V instituciji, kjer je Sadam Husein kadrovske menjave izvajal z revolverjem, je napredoval do namestniškega položaja.

Preživel je tudi velik družinski škandal. Njegov sin Ziad je bil obsojen zaradi korupcije in tihotapljenja. Tarik Aziz je Sadamu Huseinu ponudil odstop z vseh položajev, vendar ga je iraški predsednik zavrnil. Njegov sin je bil po nekaj letih zapora pomiloščen, Aziz pa se je trdno usidral na položaju človeka, ki mu Sadam Husein najbolj zaupa. V desetletju po prvi zalivski vojni je vodil najbolj delikatna pogajanja z zahodnimi vladami. Med invazijo leta 2003 je imel številko 43 na paketu igralnih kart, ki so jih ameriški vojaki nosili s seboj za identifikacijo najbolj iskanih Sadamovih sodelavcev. Po nekaj tednih skrivanja se je predal Američanom.

Sodišče ga je oprostilo zločinov proti človeštvu, zaradi sodelovanja v režimu pa je na dveh ločenih procesih dobil dvajset let zapora. Zdaj pa ga je šiitsko sodišče obsodilo še na smrt zaradi "preganjanja islamskih strank", ki naj bi ga izvajal kot član iraškega vodstva.

To je triumf krščanske civilizacije nad islamom. Tarik Aziz je namreč kristjan. Na smrt je obsojen zaradi preganjanja islamskega fundamentalizma pod Sadamom Huseinom. Cerkev, ki jo je napadla oborožena skupina sunitskih skrajnežev, je bila njegova farna cerkev. V istem tednu, ko je oborožena sunitska opozicija pobila vernike v cerkvi svete Marije Odrešenice, je šiitski režim na smrt obsodil kristjana, ki je pod suniti najbolj napredoval v hierarhiji. Kdor to politiko še vedno razume kot spopad civilizacij, se mora ponovno naučiti brati.