"Nobene priložnosti ni več. Odločitve ne bomo spreminjali. Naših pet poslancev ne bo glasovalo niti za predloga proračuna za prihodnji dve leti niti za pokojninsko reformo."

Karl Erjavec ne bi sodeloval (Delo, 15. november 2010)

***

"Nikamor ne odhajamo, še vedno bomo delovali v vladi."

Karl Erjavec bi ostal (Delo, 15. november 2010)

***

Koalicija bo v nedeljo upihnila drugo svečko. Praznovanje ne bo preveč razposajeno. Prej komemorativno. Saj tudi ni bilo kakšnega prav dobrega razloga. Zdi se, kot da komaj čakajo, da bo mandat mimo. Opozicija tudi. In javnost še bolj. Zato je dobro, da sta za njo že dve leti. Slabo pa to, da jih čakata še dve neznosno dolgi in naporni leti. Vlada ima probleme. Katera pa jih nima? A, tudi če odmislimo zapleteno svetovno gospodarsko in finančno situacijo, ki se ji ni izognila ne Slovenija, ne njena vlada, je težav več kot dovolj. Sistematizirali bi jih lahko v tri skupine.

Najprej ima vlada težave z opozicijo. Opozicija, tako kot povsod v parlamentarnih demokracijah, mehča in slabi vlado, kjer more in kolikor more. To je legitimno. Z vidika interesa javnosti tudi zaželeno. No, za vsakokratno vlado pa nikakor ni vseeno, kdo je v opoziciji. Najbrž si predhodni premier ni mogel želeti bolj ugodne opozicije, kot je bila tista z Borutom Pahorjem na čelu. Takšna opozicija je neredko bolj prijetna kot kakšna komplicirana koalicija. A po drugi strani sedanji premier ne bi mogel dobiti hujše in bolj naporne opozicije, kot je ta z Janšo na čelu. Kdor pozna Janšev politični in osebni slog ve, da bo obleganje brez predaha trajalo štiri leta, iz dneva v dan, iz ure v uro, skorajda iz minute v minuto. A to ni nič novega. Tudi Drnovšek je imel takšno situacijo vse od Depale vasi. Situacijo generiranja izrednih razmer ob vsakem razhajanju. Zato se ne gre čuditi, da je opozicija izkoristila možnost, ki ji je bila dana, in si je, med drugim, omislila referendum o zakonu o RTVS. Saj je tudi Grimsov zakon doživel referendum. Razlika je vseeno velika. Grimsov zakon so splavili, ko je Janševa vlada še imela visoko, nesporno večinsko podporo. In je bil zato zakon "za las" (50,30 odstotka udeleženih volivcev) potrjen. Pahorjeva vlada se je obljubljene spremembe lotevala tako dolgo, da gre z zakonom pred volivce v trenutku, ko je pokurila vso podporo in bo glas zavrnitve pomenil tudi glas proti vladi in koaliciji. In samo čudež lahko zakon reši pred večinsko zavrnitvijo. Sedanja vlada avtoritete, s katero bi uspešno nagovorila javnost, nima.

A velika vojna se ne vije samo okrog velikih tem, temveč tudi okrog za javnost minornih. Denimo o tem, kdo bo zasedel mesto predsednika vrhovnega sodišča. Ob vseh neuspelih poskusih poiskati kandidata, ki bi bil primeren za vse, ki o kandidaturi odločajo, se je nazadnje pojavil še sodnik Masleša. In glej ga zlomka, tudi Masleša ni primeren. Zakaj? Ker je opravljal sodniško funkcijo v prejšnjem režimu. In še huje, ker je menda izražal svoje mnenje o tem in onem. No, ja. Sicer nič ne vem o tem kandidatu, ne dobrega, ne slabega, zato bi bila vsaka ocena primernosti odveč. Ampak najbrž tudi večina drugih, ki ga ocenjujejo, ne ve prav veliko o njem. Denimo, velika disidenta iz SDS Jerovšek in Gorenak. Očitata mu, da je opravljal sodno funkcijo v prejšnjem režimu. Kajpak zločinskem. Konkretni bi naj imel na duši, da bi naj kot dežurni preiskovalni sodnik vodil ogled kraja dogodka, kjer je bila ustreljena oseba ob poskusu nelegalnega prehoda meje. A kaj je spornega v tem dejanju dežurnega sodnika? Dejstvo je, da če je ubit človek (iz kakršnih koli razlogov), mora dežurni sodnik, podobno kot verjetno tudi zdravnik, opraviti ogled in ugotoviti stanje. Kriv bi naj bil tudi, da je kot prvostopenjski sodnik sodeloval v senatu, ki je izrekel smrtno obsodbo obtožencu za petkratni umor s sekiro, sodba pa je bila kasneje spremenjena v zaporno kazen. Ampak smrtna obsodba za najhujše zločine je bila takrat veljavna in je bila odpravljena šele sedem let po izreku omenjene sodbe. Res je, da so že v prvi polovici osemdesetih potekale pobude za odpravo smrtne kazni. Ampak velikih disidentov iz SDS ni bilo zraven. Za disidenta Jerovška sem svoj čas napisal, da je bil slepi potnik na vlaku v demokracijo. Pri nobenem tveganem dejanju ga ni bilo zraven. Pa disident Gorenak? V času "zločinskega režima" je bil policist in član "zločinske" partije. A gotovo v kakšni demokratični podskupini represivnega aparata sicer nedemokratičnega režima. In še huje. Potem ko gredo trendi kazenske zakonodaje v svetu v smeri liberalizacije, si je politična skupina, ki ji pripadata disidenta Jerovšek in Gorenak, prizadevala za spremembe v obliki ponovne uvedbe dosmrtne ječe. Disidenta sta javno molčala. A sem prepričan, da sta ministra Šturma, ki je stal za pobudo, močno nakurila. Sicer pa je imel na temo današnjih disidentov, nekdanjih oportunistov na komisiji v DZ briljanten nastop Franco Juri.

A kot rečeno, opozicija je samo en problem aktualne vlade. Veliko večji problem je javno mnenje. Ljudstvo. Naj se vlada in še zlasti Pahor zamislijo nad neumnostjo javnosti, ki ne razume njihove racionalne in plemenite politike. Nerodne pa je - to vemo že od Brechta - da je tudi najbolj nevedno ljudstvo izjemno težko zamenjati. Lažje je zamenjati vsakokratno oblast. In ljudstvo to ve. Res je sicer, da ta vlada lahko računa na drugačne volilce in podpornike kot prejšnja. Volilno telo prejšnje koalicije ni nikoli podvomilo v modrost in racionalnost svojih izbrancev. Volilno telo sedanje nenehno preverja in premerja njeno delo. A tu ni kaj jokati. Če hočeš nagovarjati liberalne volilce, moraš računati na visoko kritičnost. Če pa hočeš nagovarjati drug, sicer manj kritičen pol volilnega telesa, pač moraš spremeniti politiko. Enostavno.

No, največji sovražnik pa je vlada sama sebi. Nihče ji toliko ne škodi, kot si škodi sama. Ob prvi obletnici vlade sem zapisal, da je najšibkejši člen Pahorjeve vlade sam Borut Pahor. Tako mislim še danes. A Pahor ima vse hujšo konkurenco. Denimo v koalicijskem partnerju Karlu Erjavcu. Erjavec tako prostodušno, da ga takoj posvojiš, pove, da oni ne bi prevzemali odgovornosti, bi pa vsekakor ostali v vladi. Upokojencem menda dobro dene participacija DeSUS pri oblasti. Vlada bi se morala odločiti, ali hoče stranko, ki za vladno mizo posredno pove, da njihovi upokojenci vnučkov ne marajo v svoji ekipi. In resnico sporočiti tistim, ki jih DeSUS zastopa. Sicer pa se najbrž Erjavec čudi, zakaj bi bil problem, da oni ne marajo vnučkov, če pa sedijo v vladi, v kateri noben nobenega ne mara.

Kje je problem te vlade in koalicije? Gotovo ni osnovni problem v kompetencah ministrov. Po mnogih imenih je morda najbolj strokovna doslej. Problem je drugje. Kje? V skupni motivaciji in definiranju skupnih ciljev. Ko jih gledamo in poslušamo, kako se tolčejo, zmerjajo, kako si medsebojno podtikajo, kako bi se eni greli na premog, drugi na uran, eni obljubljajo zgodnjo upokojitev, drugi nalivajo pozno trgatev, eni dvorijo upokojencem, drugi sindikatom, spet tretji magnatom…, se vprašamo: zakaj so potem skupaj. Zaradi izhodiščnega skupnega motiva. Hoteli so se rešiti Janše in njegove oblasti. Že prav. In za ta projekt so dobili večinsko podporo. A to je premalo, da bi štiri leta udobno vladali.