Ti dohodki takrat niso bili tako sramotno nizki, kot so v najbolj ogrožujočih poklicih danes, pa vendar so delavci večinsko zavrnili sanacijski program, ki bi jim odnesel nekaj odstotkov plače. Popoldne je bil v bližnjem naselju še zbor krajanov. Ti so ogorčeno protestirali zoper dopoldansko odločitev tovarne. Toda med ogorčenimi so bili mnogi isti obrazi, ki so dopoldan v tovarni sanacijski program zavrnili.

Ta stara zgodba je zanimiva v luči današnjega vala slovenskih ekoloških protestov, ki imajo veliko večji potencial, kot se zdi na prvi pogled - ne le ekološki, ampak v enaki meri socialni in politični. Kaj nam namreč ta zgodba pripoveduje?

Najprej - da ekološko gibanje pri nas ni od včeraj, da so se ljudje že ob nastanku velikih onesnaževalcev zavedali dvoreznosti industrializacije in veselja ob novih delovnih mestih. Da so že takrat povsem natančno razumeli vzročno posledično povezavo, ki so jo zdaj, po štiridesetih letih, potrdile zdravstvene statistike na Celjskem, ki kažejo občutno večjo umrljivost za okoljsko povzročenimi boleznimi, zaradi česar je prav v minulih tednih v regiji vse glasnejša zahteva po celovitem reševanju težav, ki so se kopičile desetletja.

In potem - da je človek razcepljen med odločitvami o svoji takojšnji, neposredni koristi (plača konec meseca) in med dolgoročnimi posledicami, ki na kratek rok niso tako očitne, na dolgi rok pa usodne. Mnogi, ki so takrat glasovali proti sanaciji, so morda kasneje zboleli, bolehne so njihove družine, onesnaženi so njihovi vrtovi. Kot delavci so se borili za zaslužek, kot krajani za čistejše okolje. Isti ljudje.

Ta shizofrenost je v sami naravi podrejenega položaja delavcev, ki večinoma niti nimajo možnosti izbirati. Za kruh so prisiljeni pristati na vsakršne pogoje, danes še bolj kot takrat, in ekološki pomisleki so žal razkošje premožnejših ljudi in odgovornih držav, ki okoljskih standardov ne prepuščajo ne "samoupravljanju" ne kapitalski logiki. Še več, danes so ljudje pripravljeni zatajiti svoje lastne izkušnje, svoje lastne dvome in strahove, če jih odločevalci s perfidno mešanico obljub o ekonomskem razcvetu in pritajenih groženj z brezposelnostjo spravijo v klinč - tak je primer Šaleške doline in načrtovanje gradnje TEŠ 6. Šoštanj je najbolj žalosten dokaz o popolni zmanipuliranosti in samozatajevanju ljudi - ne le da ne protestirajo zoper dejstvo, da jih misli država zastrupljati še nadaljnjih 20 let, še hujše je, da ne zahtevajo niti resnih študij o sedanji in načrtovani onesnaženosti ter njenih posledicah za ljudi in zemljo, ne sanacije in davčnih olajšav za življenje v zastrupljenem kotlu, ne zahtevajo večje zdravstvene varnosti niti resnega monitoringa. Ne zahtevajo zamenjave finančno do konca spornega, okoljsko pa absurdnega, umazanega, zastarelega pridobivanja energije s čistejšimi načini, ne zahtevajo novih razvojnih strategij kraja, ki bi poskrbele tudi za tiste generacije, ki bodo odrasle čez dvajset let, ko bo ta krasni, neskončno dragi TEŠ 6 v vsakem primeru treba zapreti. Ne zahtevajo čisto nič, ker so paralizirani od dvojne vloge - so hkrati onesnaževalci in žrtve onesnaženja, ujeti v privid dveh slabih izbir, ki so jim jih vsilili nevedni ali koristoljubni odločevalci. Da bi bila ironija res sočna, so se te dni le oglasili - ob odstavitvi direktorja, ob političnih igricah dveh zaporednih vlad, dveh zaporednih koalicij!

Tam čez hrib, v Zasavju, je drugače. Peščica zbranih v Eko krogu je uspela odpreti oči celi regiji, regiji, ki je zgodovinsko predstavljala najbolj mračni položaj prototipskega proletariata, rudniškega in industrijskega delavstva, ki je od nekdaj umiralo mlado, grozljivo mlado. In ki se je ves čas spopadalo z onesnaženjem in sanacijami, tudi tako "duhovitimi", kot je bilo povišanje trboveljskega dimnika na višino, ki je mestu resda nekoliko izboljšala zrak, a se nihče ni vprašal, kdo je potem "pokasiral" tisto umazanijo. Danes je vsaj ena žrtev znana: koroški gozdovi. O zdravju Korošcev se seveda ne govori; če bi se, bi nas minister Žarnić gotovo razveselil z novo domislico, kakršno je te dni postregel Zasavcem - ne Lafarge, drugi so krivi - ne Trbovlje, Mežica je kriva za koroško katastrofo. Prav. Kaj je torej ukrenil proti "drugim"? Kaj je za okolje sploh ukrenil?

Eko krog ni odnehal niti ob izgubljenih tožbah z Lafargeom; še več, z vztrajnostjo in argumenti mu je uspelo zbuditi ljudi, ki so končno ugotovili, da so svoj delež razvoju že zdavnaj stokrat preplačali in da je čas, da razvoj krene v drugo smer.

Reakcije ob njihovem desantu na Ljubljano so bile pričakovane, nesramno podtikajoče: direktor Lafargea Iztok Virant je ekologom pripisal, da jim ne gre za okolje, ampak za "nagibe tretje vrste". Nagibi tretje vrste? No, nekaj mi jih res pride na misel: njegov nagib dobro plačanega direktorja tuje firme je že tak. Nadvse sporno ministrsko (prejšnja in sedanja vlada) in župansko (Barovičevo) pristajanje na onesnaženje pred tremi leti tudi. Pahorjev interes utišanja neprijetnega glasu iz Zasavja. Žarnićev interes, da se mu ne odpre še ena fronta, ki ga bo spet razkrila kot arogantnega protiokoljskega ministra, ki vsakič, ko bi se moral lotiti dela, raje pametuje proti ogroženim, tako zdaj kot ob nedavnih poplavah.

No, v nečem ima Virant nevede prav: o tej problematiki ni mogoče misliti samo znotraj ekologije, ker gre vedno za imanentno strateško politično in socialno vprašanje. Vprašanje umazanih panog, vprašanje okoljevarstvenih zakonov, ki bi onesnaževanje strogo omejili in nadzirali, vprašanje umeščanja teh tovarn - za čuda vedno tja, kjer ne živijo "pomembni" ljudje. Gre torej za vprašanje trajnostne razvojne strategije Slovenije, ki je tudi ta vlada nima, zato je vsa država znova talka partikularnih kapitalskih interesov in bojev. Res je čas za njeno deložacijo. In za novo ekološko stranko.