Če je Barack Obama upal, da bo desetdnevna azijska turneja z vrhunskima srečanjema G20 in APEC obliž na globoko rano, zadano njegovi administraciji na vmesnih kongresnih in lokalnih volitvah, se je globoko zmotil. Še več, včeraj se je v Washington vrnil z dodatnimi glavoboli, manjšim zaradi nepričakovanega zapleta s prostotrgovinskim sporazumom z Južno Korejo, zaradi česar naj bi bilo ogroženih nadaljnjih 350.000 delovnih mest v ZDA, ter mnogo hujšim zaradi propadlih ameriških predlogov glede spodbujanja gospodarske rasti in omejevanja presežkov oziroma primanjkljajev v meddržavnem trgovanju. Načelni dogovor o nadaljnjih korakih k prostotrgovinski coni azijsko-pacifiškega območja je bolj placebo kot analgetik, njegov psihološki učinek pa bo zagotovo izginil prej, preden se bo januarja Kapitol obarval republikansko in sedel k čajanki, na kateri se propagira protekcionizem in širi strah pred kitajskimi trgovci.

Obama je na vrh dvajseterice razvitih in hitro razvijajočih se gospodarstev v Seulu pripotoval z jasnim sporočilom, da "globalni razvoj ni enostavno tlakovan z izvozom v Ameriko", ter ostal preslišan in osamljen. A če je za tango eden premalo, jih je pet slej ko prej preveč. Washingtonska ideja o uravnoteženju trgovinskih bilanc, ki naj bi obkrožila Kitajsko in njen ogromen presežek v menjavi z ZDA in tudi nekaterimi drugimi razvitimi državami, se je razvodenela ob nasprotovanju Brazilije, Nemčije in Velike Britanije, ki so za povrh zavrnile še drugo Obamovo osredotočanje na gospodarsko rast pred zmanjšanjem proračunskih primanjkljajev.

Če je bila finančna kriza v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s priznanjem vloge hitrorastočih gospodarstev držav v razvoju povod za iskanje enotnega stabilizatorja globalne ekonomije, to danes ni več tako. Združba devetnajstih držav in Evropske unije, prepoznavnih kot G20, se je porodila iz širšega srečanja finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank iz 33 držav leta 1998, da bi se z berlinskim srečanjem decembra 1999 institucionalizirala v zdajšnjem številu. Teh dvajset najmočnejših gospodarstev predstavlja 85 odstotkov svetovnega družbenega bruto proizvoda in z upoštevanjem notranje trgovine v EU tudi 80 odstotkov svetovne trgovinske menjave, ki pa iz zdajšnje globalne gospodarske krize, katere avtorica je, ne vidi več tako soglasnega izhoda kot pred desetimi leti. Takrat ga je tudi v skladu z omejenim vmešavanjem države v proklamirane svobodnotržne tokove prepuščala ožjemu krogu državnih finančnikov, da bi leta 2008 visoka politika vzela vajeti v svoje roke s prvim vrhom G20 v Washingtonu - še pod vodstvom odhajajočega predsednika Georga Busha - ko so mediji v njem zaslutili novi Bretton Woods. V minulih dveh letih je bil zdajšnji vrh v Seulu že peti po vrsti, očitno pa je, da se na njih namesto k novemu finančnemu sistemu na tak ali drugačen način vse bolj ortodoksno opotekajo k preživetim in celo pogubnim receptom iz polpreteklosti. Eden med njimi je prav gotovo grozeča valutna vojna, ki jo načelno vsi zavračajo, v praksi pa se ji hitro približujejo.

Nedavno odločitev ameriške centralne banke, da še potekajoče tiskanje denarja "oplemeniti" z dodatnimi 600 milijardami dolarjev do sredine prihodnjega leta, so nekateri res sprejeli kot spodbudo (ameriškemu), drugi pa kot pritlehen udarec (svetovnemu) gospodarstvu. Četudi je oboje prenapeto, pa zagotovo drži, da je bil sklep sicer od vlade neodvisnega Feda slaba popotnica predsedniku Obami, katerega glavna naloga je bila v Seulu pripraviti Kitajsko, da prekine politiko ohranjanja nizke vrednosti nacionalne valute ter z njeno apreciacijo pomaga uravnotežiti trgovinsko bilanco med državama. Dejstvo je namreč, da je juan v letih 2005 do 2008 v primerjavi z dolarjem zrasel za približno 20 odstotkov in je kljub rasti svetovnih cen Peking uspešno brzdal inflacijo in povečeval domačo potrošnjo. Morda je danes kitajska valuta resda podcenjena za 40 odstotkov, kot zatrjujejo nekateri ameriški ekonomisti, ki gibanju čajank v nasprotju z republikanskim tržnim liberalizmom dajejo gorivo za podžiganje protekcionizma, vendar Kitajska ni zlomila svetovnega finančnega sistema, ampak ga je v minulih dveh letih reševala, čeravno tudi tako, da je reševala tudi sebe.

Podcenjen juan ne dviguje zgolj cen uvoznega blaga, po katerem pogledujejo kitajski potrošniki, ampak sili tamkajšnjo centralno banko k tiskanju nacionalnega denarja za odkup dolarjev, ki pritekajo s prodaje na tuje, s čimer podžiga inflacijo z vsemi negativnimi posledicami. Proti slednjemu že ukrepa z dvigovanjem obrestnih mer in obveznih rezerv. Kitajci, kot ugotavlja Zachary Karabell, ameriški ekonomist in avtor knjige "Superfusion: How China and America Became One Economy and Why the World's Prosperity Depends On It", vedo, da marsičesa ne vedo, toda tisto, kar vedo, je, da jim ortodoksni ekonomski odgovori, ki jih je desetletja diktiral Zahod, ne bi nikoli prinesli gospodarskega čudeža, doseženega v zadnjih 20 letih. Še posebej to velja za zahodne očitke o manipuliranju z nacionalno valuto, saj bi, cinično dodaja Karrabel, posledično moral še bolj čudežno od Kitajske v tem primeru cveteti Zimbabve.

No, z ekonomijo ni šale, a tudi smrtna resnost še zdaleč ne prinaša pravih odgovorov. A je mogoče vsaj bolj prav zastaviti kakšno vprašanje. Denimo, ali je vredno v globaliziranem svetu vztrajati pri preživetih nacionalnih statistikah in iz njih izvajati enako neživljenjske sklepe. Danes je skorajda nemogoče pokazati kakršen koli bolj sofisticiran proizvod, ki ni izdelek vsaj ducata držav s povsem različnih koncev sveta. In, če smo že toliko omenjali Kitajsko, kaj pomeni njen poltretji bilijon dolarjev vreden akumulirani trgovinski presežek z ZDA, ko ga je več kot polovico investiranega v ameriške obveznice in s tem neposredno vrnjenega v ameriško gospodarstvo. Multinacionalke v svetu, kjer se skorajda neovirano pretakajo tisoči milijard dolarjev (morda kmalu evrov), svojih plusov in minusov ne barvajo nacionalno, kot to države počno s trgovinskimi presežki oziroma primanjkljaji. Vprašati se bo treba, kaj je sploh danes še nacionalna ekonomija, ker to, kam vodi državni gospodarski protekcionizem, že vemo.