Do njegovega presenetljivega in senzacionalnega uspeha v Koreji in Vancouvru je bil smučarski biatlon na Hrvaškem bizaren pojav - oboroženi ljudje se tu vozijo v dragih avtomobilih, ne pa na smučeh -, o nordijskih disciplinah pa sta bila v vsej zgodovini hrvaškega novinarstva napisana dva teksta. Od tega eden o nordijski, se pravi skandinavski disciplini v književnosti.

Toda odkar si je Jakov Fak v korejskem Pjongčangu nadel okoli vratu svetovni, potem pa v Vancouvru še olimpijski bron, je biatlon nenadoma postal stari tradicionalni hrvaški šport in prav vsak je čez noč, tako kot je Jakov Fak zrasel v svetovno smučarsko zvezdo, odkril v sebi izkušenega mednarodnega strokovnjaka za nordijske discipline.

– Reci, kar hočeš, ampak Solda je zakon, je oni dan komentirala neka ženska, ki ravno ni imela pametnejšega dela, branjevka na splitski tržnici. Ni boljšega voska za nordijske smuči.

– Kaj pa vem, vse te novotarije in dodatki, karbon, fluor, grafit, pa vosek v prahu, pa vosek v spreju..., navrže druga, medtem ko na svoji stojnici postavlja piramido paradižnikov. V naših časih ni bilo teh traparij, ampak si na lesene smuči lepo namazal grundval, pa puško na rame in v gozd.

– Pa tudi svetovno prvenstvo je bilo bolj zanimivo, dokler se je streljalo na Nemce, je sklenil stari biatlonec s sosednje stojnice.

Čeprav je bilo v zadnjem letu v hrvaških časopisih objavljenih več tekstov o biatlonu kot o nogometu, jih je bilo malo – od vseh treh mojih, recimo, nobeden – posvečenih zares sijajnemu uspehu skromnega, tihega mladeniča, ki je iz popolne anonimnosti svojega malega in obrobnega športa pristal na stopničkah svetovnih prvenstev in zimskih olimpijad.

Pisalo se je samo o njegovem premišljevanju, razmišljanju in na koncu odločitvi, da zamenja nacionalni dres in nastopi za reprezentanco Slovenije, s katere ekipo in trenerjem je pravzaprav vse skupaj tudi dosegel. Že samo njegovo razmišljanje o tej možnosti je izzvalo jezne komentarje, njegova dokončna odločitev za prestop pod slovensko zastavo letos poleti pa je bila sprejeta kar kot izdaja naroda in domovine, zibelke svetovnega biatlona.

Celo če bi namesto smuči vozil mig hrvaškega vojnega letalstva in namesto z malokalibrsko puško 0.22 streljal z dvocevnim topom kalibra 23 mm ter namesto na tarče v gozdu streljal po slovenskih ribiških ladjah v Piranskem zalivu – če bi torej namesto na svetovnem prvenstvu v biatlonu nastopal v hrvaško-slovenski vojni – in sredi te vojne s svojim migom pristal na ljubljanskem letališču ter se predal slovenski vojski, ga ne bi tako napadali in popljuvali ter po kratkem postopku obsodili zaradi veleizdaje prvega reda.

Potem pa je pred dnevi – ko se je že zdelo, da se je vendarle vse uredilo z džentelmenskim dogovorom med biatlonskima zvezama Slovenije in Hrvaške, po katerem bi Fak po sezoni 2009/2010 končno moral dobiti slovenski biatlonski potni list –, tri tedne pred začetkom sezone in prvo tekmo svetovnega pokala, hrvaška biatlonska zveza vse šokirala z odločitvijo, da Jakovu Faku ne izda izpisnice, dokler ji njegova nova domovina in njena biatlonska zveza ne izplačata sto tisoč evrov odškodnine.

Kaj točno pri vsej tej stvari stane sto tisoč evrov, ni povsem jasno niti daleč naokoli znanim hrvaškim strokovnjakom za nordijske discipline. Je to cena nošenja dresa in grba slavne Republike Hrvaške, največje biatlonske velesile na svetu, privilegij torej, ki ga v vsej svoji veličastni karieri ni doživel niti veliki Ole Einar Björndalen? Ali pa je to znesek, ki ga je Hrvaška vložila v razvoj Jakova Faka, ko mu je omogočila vrhunske pogoje za treniranje?

– Pa poglejmo, so v ekonomski službi hrvaške biatlonske zveze vzeli papir in svinčnik v roke in začeli računati. Gradbena priprava za postavitev dolomitskih sten v triasu, študija o podnebnih spremembah v juri in nanašanje sedimentnih slojev za jurski apnenec, pripravljalna dela za ločitev kontinentov, sanacija in deratizacija dinozavrov in drugih mezozojskih žuželk na terenu, pa priprava terena za oblikovanje dinarskega gorstva in zaključna dela za ureditev planine Bjelolasica, pa petsto let vlaganj v razvoj občine Mrkopalj in sto let v mrkopaljska smučišča, vlaganja v razvoj industrije in industrijsko onesnaževanje, neizogibno v doseganju ustreznih podnebnih razmer za biatlon, plus stroški domovinske vojne in ustvarjanja pogojev za hrvaško reprezentančno smučanje in smučarski tek, pa smuči, pancerji, vosek, puška, strelivo, jakna in povratna letalska karta za Vancouver... hm, samo trenutek, da vidimo... vse skupaj torej sto tisoč evrov.

– Sto tisoč evrov?!

– Pravzaprav, devetindevetdeset tisoč in devetsto devetdeset, ampak če dodamo še prišiti grb Republike Hrvaške na trenerki, pride okroglo sto tisoč.

Tako menda hrvaška biatlonska zveza računa svoj delež v tej, zdaj že veliki športni karieri. Drugače povedano, toliko, teh bednih sto tisoč evrov, kolikor staneta dva službena avtomobila za debeloriteže, ki se s Fakovimi medaljami kitijo kot s svojimi odlikovanji, stane – zdaj končno vemo tudi to – izdaja države. Pa čeprav zaradi enega, morda svetovnega, toda povsem zasebnega in niti malo hrvaškega športnega uspeha.

Sicer pa je smučarski biatlon – bodo na koncu rekli hrvaški strokovnjaki – nepomemben šport in sploh bizaren pojav: uspešni se na Hrvaškem ne vozijo na smučeh, ampak v službenih avtomobilih.