Ne čudi me to, da so za poročevalca izbrali nekdanjega slovenskega predsednika. Ne dvomim, da je kvalificiran za takšno delo. Ni, da z razpadom držav ne bi bil imel izkušenj. Zares me je začudilo pojasnilo, da želi slovenska vlada pomagati Evropski uniji pri razumevanju položaja v Bosni in Hercegovini. Položaj naj bi tam postal tako zamotan, da konstitutivni narodi ne morejo priti do konsenzualnega dogovora o delujoči državi. Evropska unija naj bi bila zaradi nepredvidenih komplikacij v zadregi in naj ne bi znala sama najti rešitve. Posebno zasedanje zunanjih ministrov bo posvečeno iskanju poti iz zamotanega spleta kompliciranih interesov. Evropski uniji se ne sanja, kaj se je v Bosni zgodilo, kakšen je trenuten položaj in v kaj se utegne razviti. Zato potrebujejo poročilo o stanju.

Iz tega je treba potegniti zastrašujoč sklep. Ljudje, ki vodijo Evropsko unijo, zadnjih dvajset let niso brali časopisov. Zamudili so tudi izobraževalni program RTV, ki je zadnje desetletje ponavljal televizijske dnevnike za gledalce, ki so padli pri sodobni zgodovini.

V stiski sem v Kabul poklical muslimansko prijateljico, ki se je tja preselila iz Sarajeva. Vem, da bo bralec takoj pomislil na najhujše. Pred očmi ima pobožno dekle, ki je razočarana nad domovino zaradi vojnih grozot kot begunka zbežala v Afganistan in se pridružila talibanom. Moja prijateljica je res bila begunka. Leta 1993 so desni breg Neretve v Mostarju, kjer je živela z mamo in očetom, napadle hrvaške enote in družino pregnale. Niso mogli na levi breg, ker so ga s hribov z zemljo zravnale srbske enote. Najprej je pobegnila na Dansko, kjer so vsi skupaj dobili ameriški vizum in so se preselili v New York. Nekaj časa je v Bronxu delala kot učiteljica angleščine za nove priseljence. Dobila je ameriško državljanstvo in štipendijo za nadaljevanje študija. Odšla je v Washington in magistrirala iz političnih ved. Zdaj piše doktorat o vlogi nacionalizmov v pogojih globalnega kapitalizma in krize nacionalnih držav. Ker mora od nečesa živeti, se je zaposlila pri agenciji ameriške vlade, ki se ukvarja z razvojnimi problemi v državah tretjega sveta. Poslali so jo v Sarajevo, kjer je nekaj let delala pri vprašanjih medetničnega dialoga. Morala je biti uspešna, ker so jo ob zadnji Obamovi ofenzivi na Afganistan povišali in preselili v Kabul. Tam ponovno dela pri razvojnih programih.

Vprašal sem jo, kako razume novico, da bo Milan Kučan pisal poročilo, ki naj Evropski uniji leta 2010 pomaga razumeti položaj v Bosni in Hercegovini. Ko sem jo spoznal, je bila mlada ženska s pravkar končano fakulteto, Srbi pa so v hribe nad Sarajevom vlekli prve topove. Delala je kot prevajalka za opazovalno misijo iz Evropske unije, pa je niso znali zaščititi. Zdaj je zrela gospa in je navajena, da jo spoštljivo vikajo.

"Hi, hi, hi," sem zaslišal zvonek smeh na drugi strani. "Pa zakaj niso vprašali mene? Imam petsto strani političnih analiz Evropske unije v laptopu."

Hvala lepa. Poznam vsaj še deset Bosancev, ki imajo v svojih računalnikih po petsto strani analiz dvajsetih let politike v Bosni in Hercegovini. Živijo od Chicaga in Stockholma do Bagdada in Sydneyja. Nekatere družine so razdeljene. Eni živijo v Stockholmu, drugi v Sydneyju. Srečujejo se na pol poti na Baliju. Vsak piše svoje poročilo. Iz Bosne in Hercegovine so nastale knjige, dokumentarni in igrani filmi, romani, novele, vsaj dva zares genialna stripa in veliko povprečnega rock'n'rolla. Bosna je bila eno celo desetletje poseben novinarski žanr. O tem, kdo je kriv za kaj, pa v Haagu obstaja ena cela knjižnica magnetogramov sojenj vojnim zločincem. Nič v tej zgodbi ni skrivnost. Pisanje poročila o stanju države ne zahteva več kot dva dni sistematičnega dela prebiranja relevantnih dokumentov.

Zares pa bi bilo zanimivo brati poročilo o sodelovanju Evropske unije pri položaju, v katerem se je znašla Bosna in Hercegovina. Evropska unija je skupaj z Združenimi narodi od prvega dne vojne sodelovala pri oblikovanju novih držav na ozemlju Bosne in Hercegovine. Jugoslovanski narodi in narodnosti so se med seboj stepli sami. Tega ne morejo prenesti na nikogar drugega. Mednarodna skupnost je poskrbela samo za to, da so bili v dobri družbi. Vojna je bila vojna za ozemlje in politični vpliv. Tako kot vsaka druga vojna na svetu. Bosno in Hercegovino sta skupaj s srbsko in hrvaško skupnostjo v BiH napadli Srbija in Hrvaška. Prva je imela neskončen dotok orožja iz arzenala JLA, druga nekoliko omejen dotok iz drugih virov. Tako kot oba napadalca je bila tudi Bosna polnopravna članica Združenih narodov. Bila je žrtev oborožene agresije dveh sosednjih držav. Ustanovna listina Združenih narodov pravi, da imajo članice v primeru agresije pravico do samoobrambe. Z navdušeno podporo EU so Združeni narodi Bosancem to pravico odrekli in jih postavili pod embargo na uvoz orožja. Pod embargom so bili vsi, deloval pa je samo za Bosance, ki so bili pet let prisiljeni tihotapiti orožje in so izgubljali ozemlje. Ko so srbske enote zavzele Srebrenico, ki je bila pod neposredno zaščito holandskega bataljona Združenih narodov, in v treh dneh pobile osem tisoč prebivalcev, so intervenirale Združene države. Vojno so zamrznile tam, do koder je prišla. Nihče ni do konca zmagal, nihče ni do konca izgubil. V BiH so nastale tri nacionalne državice. Sporazumi o zamrznitvi sovražnosti so iz bosanske države naredili nevladno organizacijo vseh treh bolj ali manj čistih etničnih skupnosti.

Rešitev je bila krivična. Vsaj nekoliko so jo poskušali zabrisati s procesi proti vojnim zločincem, v katerih so se odločili, da ne bodo upoštevali sorazmernosti. Pravniška utemeljitev, da v državi nikoli ni bilo genocida, krivi pa so bili bolj ali manj vsi enako, je vojno odpravila kot velik nesporazum, ki so ga vodili zločinci, ne pa nacionalni politiki. Rezultat je vse drugo razen nerazumljiv. Vojaški projekt Radovana Karadžića in Ratka Mladića ločitve treh konstitutivnih narodov na tri ločena ozemlja je v praktičnih dokumentih evropske uprave dobil politično legitimnost. Država, ki so ji vzeli pravico do samoobrambe, je nehala obstajati. Poročilo je lahko zelo kratko.