Čemu sploh še volitve?

Meni pa se zdi najbolj zanimivo vprašanje, ki so ga te volitve spet enkrat in zelo prepričljivo postavile na dnevni red, čemu sploh volitve. V teoriji, kot se reče, je odgovor jasen: volitve so mehanizem, s katerim se v demokratičnih sistemih, kakršni prevladujejo na tem našem svetu, izbira in postavlja oblast. Volitve so mehanizem, s katerim ljudstvo izraža svojo voljo in si kroji politično - s tem pa bolj ali manj posredno oziroma neposredno tudi vsako drugo - usodo. Volilni glasovi so glas ljudstva. Ta glas odloča, prek katerih predstavnikov bo ljudstvo vladalo. Volitve so zato osrednji, konstitutivni dogodek demokratične politike.

No, s tem, čemur se v vsakdanji govorici reče teorija, je tako, da se nad njo običajno zamahne z roko kot nad nečim nerealističnim in neobvezujočim. Kako je s teoretično avtoriteto ali oblastjo, je eksemplarično izvedel papež Bonifacij VIII. Teoretično je bil najvišja oblast na svetu, univerzalni monarh, pa ga je francoski kralj spravil na kolena. In ko se je papež sklical na svojo vrhovno oblast, mu je Pierre Flotte, kraljeva desna roka, odgovoril: "Res je, gospod, toda vaša moč je verbalna, naša pa realna." Mar ni ljudstvo danes, ob globalnem triumfu demokracije, podobno tistemu papežu iz davnih časov, ko je bila papeška monarhija na vrhuncu moči (in se začela nagibati proti zatonu)? Koliko realne moči na današnjih volitvah še ima glas ljudstva? Ali drugače: kdo ima dandanašnji pri volitvah realno moč?

Naj si, da ne bomo obtičali pri papežih, pomagam še z Marxom. Tudi ta veliki teoretik je potarnal nad teorijo. "Siva, moj prijatelj," je pisal Engelsu, "je vsa teorija in le business is green." (Citiram po spominu. Morda je to Engels pisal Marxu, a to tu ni ključnega pomena.) Tega sporočila ne moremo neposredno prenesti na današnji položaj iz dveh razlogov. Prvič, če vzamemo, da je siva barva spoznanja, demokratična teorija ni siva, ker ne služi več spoznavanju. In drugič, tudi business v teh časih na splošno ni ravno zelen. En tistih biznisov, ki so zeleni, pa so demokratične volitve.

Te ameriške volitve, ki smo jim ravnokar bili priča, so bile, če gledamo na volilno kampanjo, dno. Ne politično dno, temveč dno, ki ni več politično. Celo tako imenovani resni, ugledni, objektivni, zmerni in sredinsko konservativni komentatorji so se strinjali, da tako politično prazne, popolnoma politično izpraznjene volilne kampanje še ni bilo. Nobenih političnih programov ali sporočil, nobenih razprav o ekonomski politiki, zunanji politiki, notranji politiki... Zato pa veliko tržnega kalibriranja in neizmerne količine marketinško preračunanega osebnega diskreditiranja nasprotnih kandidatov. Če kdo meni, da je bila "ekonomija" ključno vprašanje med volilno kampanjo, se moti. Šlo je kvečjemu za vzburjanje in izrabljanje sentimentov, ki jih porajajo ekonomske težave, in za njihovo kanaliziranje v blodnjave in agresivne predstave o svetu. O vojni ali raje vojnah, ki seveda so tudi eminentno ekonomsko vprašanje, se sploh ni govorilo.

V trženje raznoraznih nepolitičnih, predpolitičnih, kvazipolitičnih in postpolitičnih blodnjav se je investiralo ogromno denarja. Volitve postajajo vedno dražje. Volilno tržišče je zdaj svobodnejše, kot je bilo kdaj koli prej. In denar ima večjo besedo, kot jo je imel kdaj koli doslej. Kaj kupujejo tisti, ki investirajo v volitve, je vprašanje, na katerega ni mogoče dajati občih odgovorov. (Ni pa težko ugibati.) Dejstvo je, da se kandidati prodajajo. In to dvakrat: najprej volilcem, za kar je treba imeti dovoljšen kapital, in potem seveda tistim, ki investirajo vanje. Glas ljudstva je stranski proizvod volilnih kapitalskih transakcij in tržne akcije. Volitve niso več prvenstveno politični dogodek, temveč postajajo poslovna priložnost. Demokratična teorija je alibi, ki omogoča, da se ta biznis uprizarja.

Kar se mene tiče, se vedno bolj nagibam k misli, da bi bilo bolje imeti dedno monarhijo (ali pa republiko). Če nič drugega, bi si prihranili veliko časa in denarja. Še vedno bi nam lahko vladali lopovi, barabe in bebci, ampak izbor bi bil manjši in ne bi nam mogel vladati prav vsak take sorte tič. In vpliva na oblast ne bi imeli veliko manj, kot ga imamo.

Je pa tu še dodatni moment, na katerega so tudi opozorile pravkar končane ameriške volitve. Namreč dogajanje ljudstva. Gre seveda za gibanje, ki se imenuje Tea Party po mitskem dogodku iz ameriške zgodovine. Ime je dobro izbrano. Na tisti mitski čajanki so kolonisti davnega leta 1773 z angleških ladij v bostonskem pristanišču zmetali v morje tovor čaja, ker ga je oblast v metropoli, se pravi njihova legitimna in zakonita oblast, obdavčila. Ker niso hoteli plačevati davkov, so onesnažili morje. Proti davkom in za onesnaževanje okolja so tudi danes.

Izbruh te politične čajanke danes levi in liberalni komentatorji radi imenujejo populizem. Mene je presenetilo predvsem to, kako gladko se je to gibanje vključilo v tržno-poslovni model volitev. Kar zadeva oznako populizem, pa ne vem, če je kak prepričljiv razlog proti temu, da ne bi v tej zvezi raje govorili kar o demokraciji. Če komu to, kako nastopa ljudstvo, ni všeč, mu ne more odreči imena ljudstvo. V demokratičnem evangeliju je ljudstvo sicer nekaj dobrega, realno pa je nepredvidljiva količina. V imenu vere se je ljudstvo že prevečkrat obsojalo. Vzemimo to zdaj kot priložnost, da se odpovemo ali veri (kaj če gre za civilno religijo) ali ljudstvu. Če bomo demokraciji ali ljudstvu, ki nam v svojih pojavnih oblikah nista povšeči, pravili populizem, ne bomo prav daleč prišli. Vrnitev k dedni oblasti pa bi pomagala tudi v tem pogledu.