Morda je naključno sovpadla z dnevom spomina na mrtve, a po dveh desetletjih spremljanja nikdar dorečenih razprav o okoljskih razvojnih politikah na globalnem podiju, še zlasti kar zadeva biotsko raznovrstnost in diskurz reševanja habitata, kaj več od obljub in razkazovanja dobrih namenov ni bilo realno pričakovati. Težje je opazovati zaigrano navdušenje in optimizem vseh, ki poznajo intrige tovrstnih spektaklov in so si svoj drobec crkovine odšavsnili kar sredi igre.

Živimo v dobi, ki je s svojim posebnim načinom ustvarjanja "pogojev" za kakovost in napredek človekovega življenja na rob izumrtja prignala skoraj četrtino vseh sesalcev, dve tretjini dvoživk in več kot petino rastlinskih vrst. Niti lastne avtohtone sorte ne smatramo nič odgovornejše, saj skrajni revščini in pomanjkanju brez sočutja prepuščamo vsakega petega globalnega državljana. Smo producenti dobe, ki kljub vsem informacijskim, tehnološkim in kognitivnim revolucijam, raznorodnim oblikam rasti in razcveta v svoj mentalni stroj še ni uspela zabeležiti velikega dela živalskega in rastlinskega sveta, niti spoznanja, da brez vode, zemlje in zraka ne bo življenja. Ker je naša percepcija razumevanja življenja tako precej okrnjena ali vsaj omejena, težko ozavestimo procese, ki govorijo o poetiki izginjanja življenja, še težje pa posledice, s katerimi se bomo soočali, še preden se izteče desetletje kramljanj o biodiverziteti.

Po sedemnajstih letih usklajevanj, osmih letih direktiv, poročil, konvencij, srečevanj in po skoraj že iztečenem mednarodnem letu biotske raznovrstnosti so poskušali Združeni narodi na Japonskem doseči globalno soglasje, a zgodilo se je naslednje. Ko je več kot 18.000 političnih in strokovnih delegatov končno sedlo za skupno mizo desetega mednarodnega kongresa, se je najprej potipalo po žepih in ugotovilo, da so denarnice ostale doma. Čeprav je ta gestikularna finta, postrežena na prav vsakem globalnem srečanju o "razvoju", pa naj gre za varovanje voda, za boj proti revščini ali strah pred podnebnimi spremembami, že izrojena, so jo poročila za javnost spet pograbila kot primeren izgovor za napoved nove konference o finančni strategiji, ki je zdaj predvidena za leto 2012. Potem ko je Japonska, da bi premagala zadrego bogatih revnih in nekako upravičila srečanje, na mizo vrgla dve milijardi dolarjev, so politiki razvitega in naprednega sveta dvignili glave in vso energijo nemudoma usmerili v vsebino. Morali so nekaj pokazati. Potem se je, prebiramo iz raznovrstnih poročil srečanja, dogodila "zgodovinska odločitev", kajti napovedali so "rojstvo nove dobe harmonije z naravo".

Kaj so se pravzaprav dogovorili? Glavni predstavniki konference naj bi uskladili tri med seboj povezane cilje: pripravili nov strateški načrt mednarodnih in nacionalnih prizadevanj za varovanje biodiverzitete do leta 2020; ugotovili potrebo po izdatnem financiranju razvoja, ki ne bo opustošil naravnega okolja v državah v razvoju; in sklenili izdelati nov mednarodni protokol za dostop in delitev koristi genskih virov. Vse to so bili že večkrat zapisani razvojni cilji Združenih narodov. Pred dvema desetletjema so se izjemno zavzeli za ukinitev gospodarske rasti na račun izčrpavanja okolja, koncept, ki so ga poimenovali "rast brez prihodnosti", a je do danes ostalo le pri besedah. Kakšne možnosti ima nova harmonija?

Odgovor ponuja že diskurz konference, ki je tipičen kolonialen diskurz: govori o novi epohi, novih prizadevanjih, novem dostopu, koraku "naprej" (in ne nazaj) in o novi delitvi bogastva (plena) Planeta. Sporoča, kaj bo vzel, kako bo vzel, kdaj bo vzel in kje, brez zadrege sporoča tudi, da ponuditi nima veliko razen obljub o "prizadevanjih", novih dokumentih in srečanjih. Ves denar, ki (ali če) ga bo napredni svet zbral za novo harmonijo, bodo na neke načine prekanalizirali nazaj - tja, kjer so že vzeli in kjer želijo še jemati. Vsem tistim, katerih naravno in kulturno dediščino so že patentirali, bodo frcnili nekaj cekinov, da bo mir.

Kakšen diskurz bi pravzaprav moral teči v Nagoji? Najbrž ne z brezobzirno logiko do okolja in o novih gospodarskih kupčijah. Predstavniki držav bi morali preštevati in razglašati, koliko pesticidov bodo prepovedali (in s tem odščipnili dobiček farmacevtskih korporacij), koliko sežigalnic bodo zaprli (in s tem, recimo, znižali vpliv cementnega giganta Lafarge), kako bodo skupaj osvojili in odpeljali novo celino sredi oceana, ki so jo morski tokovi narinili iz plastike in drugega odpadnega materiala, pa kako bodo prepovedali gojenje gensko spremenjenih rastlin ali pa vrnili zaplenjena avtohtona semena in umaknili patente, ki jih obvladuje nekaj farmacevtskih gigantov. S takimi in podobnimi vprašanji in ukrepi bi hitro zarezali rano v izginjajoče življenje naše dobe in Planet bi morda res dobil priložnost za regeneracijo.

Take sugestije so nevarne, saj spodjedajo logiko brezobzirne gospodarske rasti na račun okolja - domačega in tistega tam prek. To je tista logika, ki pravi, da je za vsak proizvod treba nekaj žrtvovati - saj da izdelek ne more nastati/zrasti iz nič - da je treba nekje nekaj vzeti! "V Zasavju enostavno ne bi mogli živeti, če ne bi kar naprej nekaj izkopavali ali zažigali," je vse bolj degradirano industrijsko območje ob najinem zadnjem srečanju reflektiral aktivist Eko kroga. A žal to ni le zasavska, to je tudi slovenska okoljska smer razvoja, kjer staršem in državljanom že danes ni mar, da njihovi otroci, če dihajo v Zasavju, Ljubljani in Celju, že dvakrat pogosteje obolijo za boleznimi dihal, saj so konstantno izpostavljeni čezmernim koncentracijam trdih prašnih delcev PM10, na kar opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Kako vzpostaviti boj za biodiverziteto, ko ne branim niti lastnega predčasnega izginjanja življenja?

Kakšni so obeti? Okoljevarstveniki so se zapodili vsak na svoj vrtiček: eni branijo kite, drugi alge, tretji pragozd, četrti nevretenčarje… rišejo nova varovana območja na kopnem in na morju. Vendar Planet ne živi po principu rezervatov - po parcialnih, nepovezanih, razglašenih, linearnih, v naprej določenih visoko hierarhiziranih in homogeniziranih načelih bivanja. To so temeljni principi, po katerih živi kapitalistična družba in ne narava, pravijo socialni ekologi. Planet vedno uravnoteži nesoglasje razmerij v organski naravi, človeštvo pa se po petsto letih napak in iskanja še ni odločilo za rešitev pred lastno pogubo.