Ko je Brian Lehrer na newyorški radijski postaji WNYC prebiral rezultate, ki so se pomikali proti državam srednjega zahoda Amerike, v njegovem glasu ni bilo nobene napetosti. Obama je izgubljal enega kongresnika za drugim, Lehrer pa je monotono prebiral imena novih radikalnih desničarskih politikov, ki so polnili sedeže spodnjega doma kongresa. Še preden so začeli prihajati seštevki glasov z zahodnih držav, je bilo očitno, da so demokrati izgubili večino v spodnjem domu parlamenta. Desnica je pobrala šestdeset sedežev. Za en sedež so demokrati ohranili večino v senatu, kar pa jim v naslednjih dveh letih ne bo veliko pomagalo. Ameriško politiko bo oblikovala ista stranka, ki je Ameriko vodila v osmih letih mandata Georgea W. Busha.

Le da je položaj nekoliko bolj zapleten. Zmagovali so kandidati radikalnega desničarskega in populističnega gibanja čajank, ki simpatizirajo z republikansko stranko, vendar so kritični do njene zmernosti. Bushevi republikanski stranki so očitali, da je bila preveč liberalna in je zato izgubila oblast. Obamo pa so razglasili za nevarnega socialista in prikritega islamskega fundamentalista. V primerjavi z njimi je bil Bush simpatičen sredinski politik. Ameriška politika ima zdaj jedro skrajnega konservativizma, ki je prepričano, da je državo ustvaril bog in da morajo politiki izpolnjevati njegovo poslanstvo.

Za Baracka Obamo so bile volitve referendum o njegovi politiki. Doživel je enega bolj spektakularnih političnih porazov v zgodovini ameriških predsednikov. Enega tistih porazov, ki pridejo v zgodovinske knjige. Pričakovati je bilo, da bodo na volišča odšli državljani, ki niso mogli prenesti, da je država dobila prvega črnega predsednika. Slogan "Vzemimo nazaj svojo Ameriko", pod katerim so nastopali kandidati gibanja čajank, je imel veliko rasističnih podtonov. Obami pa se je zgodilo nekaj veliko bolj neprijetnega. Mladi liberalni volilci, ki so ga pred dvema letoma pripeljali na oblast, so ostali doma. Zapustila ga je njegova volilna baza.

Prihod svežega ameriškega politika v Belo hišo je bil leta 2008 pospremljen z globalnim triumfom. Dobil je veliko večino v predstavniškem domu in v senatu. Po dolgem času je bil prvi demokratski predsednik, ki je imel v rokah vlado, oba domova parlamenta in tudi možnost dati bolj liberalno barvo ustavnemu sodišču.

Zmagal je z obljubo, ki je zvenela popolnoma racionalno. George Bush je po 11. septembru Ameriki in vsemu svetu naredil nepopisno škodo. V globalno politiko je kot organizacijski princip vpeljal versko blaznost in spravil ves svet ob pamet. Bush je veljal za preprosteža, obrniti registre njegove politike ne bi smelo biti tako zelo težko. Govori Baracka Obame so bili izrečeni v kristalno čistem jeziku razumne politike. Napovedal je obdobje socialne kohezivnosti v Združenih državah, demontažo represivnih aparatov, ki so legalizirali mučenje zapornikov, in svetovno politiko, ki bo permanentno vojno zamenjala s političnimi pogajanji. Ob tem bi morala močna državna intervencija v ekonomijo stabilizirati razdejane finančne trge in ustvariti novo obdobje gospodarske rasti. Kar je Bush razbil, bo Obama potrpežljivo in z nasmehom zlepil nazaj skupaj. Najbolj simbolno dejanje je bila obljuba, da bo takoj zaprl koncentracijsko taborišče v Guantanamu, končal vojno v Iraku in iz Afganistana naredil delujočo državo. Izkazalo se je, da so bile lepo izrečene obljube na trhlih političnih temeljih. Gunatanamo je še vedno delujoča institucija, drugi projekti pa so šli podobno pot. Prelepa retorika miru je prinesla še več vojne, socialne obljube pa so se iztekle v gospodarsko stagnacijo. Američani so si po dveh letih kompliciranja na levi strani političnega spektra premislili in se množično obrnili k preproščini konservativizma.

Hoditi po človeku, ki leži na tleh, je nevljudno. Pri ameriškemu predsedniku Baracku Obami pa se je težko zadržati, da mu ne bi vsaj stopili na rep. Evropskim politikom pa se spodobi, da stopijo na rep tudi sami sebi. Američani se bodo dogovorili sami s sabo, kakšno državo hočejo imeti. Po 11. septembru jih je popadla skrb, da je ameriška vojaška dominacija v zatonu, in so odgovorili s skrajno agresivnostjo. Potem jih je še močneje zaskrbelo, da je ameriška ekonomska formula, ki je vodila svetovno ekonomijo, zastarela in samodestruktivna. Odgovor je bil podaljšanje vojne. V čisto pragmatičnih odločitvah svetovna politika Baracka Obame ni bila tako zelo različna od politike Georgea Busha. Spremembe je naredil izključno na notranjem političnem področju, v zunanji politiki je skrbel za iste interese, ki so jih definirale generacije ameriških predsednikov pred njim. V naslednjih dveh letih bo Američane mukotrpno poskusil prepričati, da v resnici skrbi za njihove interese in da je bil poraz na delnih volitvah pomota.

Tako kot zadnjih petdeset let se bo evropska politika še enkrat ozrla po Ameriki in se poskušala prilagoditi novim trendom. To pot pa bi bilo morda dobro vzeti nekaj predaha. Med hladno vojno se je Evropa odločila, da bo skrb za stabilnost sveta prepustila ameriškim oboroženim silam in da je ameriška vizija stabilnega sveta tudi evropska vizija svetovnega reda. Rezultat je bil odpoved zunanji politiki evropskega kontinenta. Odločitev niti ni bila tako nespametna, ker je bila ameriška politika sama veliko bolj stabilna, predvidljiva in konsistentna od evropske. Od tega pobožnega prepričanja se je treba posloviti.

Moderna Amerika niha iz ene skrajnosti v drugo. Rešiti mora notranje probleme in ne kaže podobe države, ki zna razumno urejati svetovne razmere. Ni več mogoče gojiti iluzij, da Združene države lahko zagotovijo stabilnost sveta. Da bo to počela Evropa, je nesmiselno pričakovati. Lahko pa svetovni kaos poskuša urediti tako, da bo ustrezal njenim interesom.