Tisti, ki jo imamo za serijo vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, smo za tako oceno imeli dovolj gradiva že prej. Tisti, ki so jo zagovarjali, so sicer menjavali svoje argumente kot hitro pokvarljivo blago in bodo tako počeli še naprej, zagovarjali pa jo bodo slej kot prej. Nasprotovanje vojni se je opiralo na dejstva in legalistične argumente in ni bilo le izraz specifičnih političnih prepričanj in moralnih vrednot. Zagovarjanje vojne je dejstva suspendiralo in ukinilo sklicevanje na realnost. Kot realnost je institucionaliziralo izgubo realnosti. Globalna politično-medijska mašinerija je instavrirala delirij ustvarjalcev te uničevalne vojne kot legitimen diksurz. Če bi kdo utegnil upati, da bo zato, ker zagovarjanje vojne proti Iraku ni imelo opore v dejstvih, publikacija dejstev spodnesla zagovarjanje vojne, se kruto moti. Dejstva tu ne štejejo nič. Zagovarjanje vojne je popolnoma svobodno mišljenje. Dejstva niso nekaj, kar bi delirij omejevalo, temveč so rezultati materializacije delirija, ki delirantov ne prizadevajo.

Objava dokumentov o iraški vojni najverjetneje ne bo vplivala - vsaj ne bistveno vplivala - na odnos do vojne, niti ne bo prispevala k temu, da bi kdo od odgovornih bil kazensko preganjan ali celo kaznovan. Verjetno nenamerno ustvarja vtis, da je vojna proti Iraku nekaj, kar sodi v preteklost, medtem ko mrtvašnice v Bagdadu in drugih iraških mestih v teh dneh v resnici nimajo manj dela kot leto poprej. Iračani, ki so se pred kratkim vrnili iz Sirije, kamor so zbežali pred nasiljem, spet pakirajo imetje. Ampak kaj je vojna prinesla Iračanom, je vedno bilo najmanj pomembno vprašanje v zvezi s to vojno. Največja sprememba je verjetno v tem, da Iračani lahko danes volijo in svobodno govorijo o oblasti. Dobili so svobodo, ki je po besedah bivšega predsednika Busha II. "božji dar človeštvu". Dobili so oblast, ki je popolnoma neodvisna od tega, kaj ljudje o njej govorijo. Pod Sadamovo tiranijo so ljudje in njihove misli in besede imeli višjo ceno in več vpliva. Mnenje, da je z objavo dokumentov napočil trenutek za spoznanje resnice o iraški vojni, je zavedeno in zavajajoče.

V enem pogledu pa nam lahko ti dokumenti le pomagajo: po svoje razkrivajo, v kakšnem svetu živimo. Povejo nam ne le to, da je vojna, kakršna je bila in še vedno je vojna v Iraku, mogoča. Povejo nam, da so veliki zločini nekaznovani in da jih je dopustno celo zagovarjati. Na stanje duha pa še posebno kažejo odzivi (in tudi neodzivi) na objavo dokumentov. Enega bolj zanimivih je objavil Financial Times. Ta komentar je zanimiv, ker podaja (vsaj po mojem) zgrešeno diagnozo problemov, s katerimi nas objava dokumentov sooča (kar ni obča značilnost tega časnika), in ker nanjo naveže konstruktiven predlog oblastem, kako ravnati v prihodnje.

Eden ključnih terminov v danem komentarju je transparentnost. Transparentnost je pač velika beseda v neoliberalistični ideologiji in politiki. Tu gre za transparentnost vojne. Ta transparentnost je rezultat razvoja komunikacijskih tehnologij. Wikileaks so izraz tehnološkega napredka, s katerim je zdaj treba računati - tudi ko gre za naše vojne. Zaradi nove tehnologije, pravi komentator, je prebivalstvo vedno težje obvarovati pred soočenjem s posledicami oboroženih spopadov. Če je kdaj bil tak čas, ko je bilo grozote mogoče skriti, je zdaj minil. Komentator seveda ne govori o tem, da je civilno prebivalstvo vedno težje zaščititi pred vojnim nasiljem in grozotami. Njegova skrb je, kako prebivalstvo držav, ki te vojne bijejo kje daleč stran, obvarovati pred zrenjem grozot vojne. Skrbi ga naše trpljenje, trpljenje, ki nam je prizadeto, ko naš pogled ujame kakšna neavtorizirana podoba vojnih grozot, ki jih povzročajo naše vojske. Problem niso toliko vojne grozote, kolikor to, da jih je težje skriti.

Problem je torej, konec koncev, v tem, da se je težje izogniti soočenju s posledicami naših dejanj. To lahko pripelje do preizpraševanja našega početja in utegne omajati podporo našim vojnam. Vedno večja "transparentnost bojišča" terja, da je javnost prepričana v nujnost tega, kar vidi, da se na bojišču dogaja. Prepričana mora biti, da se bojujemo za pravo stvar in da je ta boj nujen. Problem z iraško vojno je bil, da je bila pot vanjo neprepričljiva. V prihodnje bo torej treba javnost uspešneje, učinkoviteje prepričati, da je vojna dobra in nujna.

Skrita podmena tega razmišljanja je, da mi, ki vodimo vojne, sočustvujemo z onimi, ki jih naše vojne prizadevajo. Da se ravnamo po vodilu, da bližnjemu ne bomo prizadejali ničesar takega, česar sami ne bi hoteli doživeti. Ta podmena je zastarana. Oni, proti katerim se vojskujemo, niso naši bližnji. Njihovo trpljenje nas ne sme prizadeti in nas vse manj prizadeva. Transparentnost bojišča, ki je vsakdanje življenjsko okolje ljudi, ki niso naši bližnji, je dobrodošla priložnost za našo brutalizacijo. Ta brutalizacija uspešno napreduje. Vojaško-politično-medijska mašinerija dela vojne grozote transparentne na tak način, da nas šokira nad ranami in bolečino, ki so prizadejane nam in našim, in sistematično zmanjšuje našo občutljivost za smrt in uničevanje, ki ga povzročamo drugim. Nadaljnji napredek bo pripeljal do tega, da bo med nami vedno več takih, ki bomo one druge pobijali za zabavo. Najtrdnejša podlaga za naše prihodnje vojne ni prepričevanje javnosti, temveč brutalizacija javnosti - nas vseh, ki javnost sestavljamo. Vojni proti Iraku in Afganistanu sta velika koraka v tej smeri.

In kaj komentator v časniku Financial Times predlaga našim oblastem? Implicitno, naj poskrbijo za to, da se takšni, kot so Wikileaks, ne bodo mogli več izmikati naši jurisdikciji. Če je transparentnost vodenja vojn neizogibna, jo morajo obvladovati in oblikovati tisti, ki vodijo vojne. Po drugi strani pa je objava teh dokumentov opozorilo, da morajo oblasti na novo premisliti, kako bodo odslej varovale svoje skrivnosti, kako bodo skrivale tisto, kar je ključno za vzpostavljanje, ohranjanje in širjenje oblasti in kar javnosti nič ne briga.