To je vsekakor problematična poteza vlade, ki kaže pomanjkljivo sposobnost prilagajanja svojega trošenja spremenjenim gospodarskim razmeram. Mrak je pri tem pravilno opozoril, da bo takšna nekredibilnost težko ostala neopažena v mednarodni finančni skupnosti. Če se nam zgodi znižanje bonitete države in s tem povečano breme financiranja naših dolgov, ne smemo biti presenečeni.

Rekli boste, da to ni nič novega. Redko katera vlada je res kredibilna in iluzorno bi bilo pričakovati kredibilnost ravno od Pahorjeve vlade. To je vse res, vendar je tokrat vseeno še nekoliko hujše. Naša vlada je pred kratkimi meseci v delovanje fiskalne politike uvedla eksplicitno fiskalno pravilo. Zavezati se pravilu pri upravljanju javnih financ bi načeloma lahko precej povečalo kredibilnost našega finančnega ministra in vlade. Vendar pod pogojem, da se pravilo jemlje resno. Osnovni podatki, ki so bili sporočeni javnosti v proračunskemu memorandumu, pa kažejo, da temu ni tako. Pokazal bom, da ima fiskalno pravilo določene parametre, ki bi jih morala vlada zelo jasno opredeliti, če bi pravilo vlada jemala resno. To bi ji lahko celo omogočilo brez izgube kredibilnosti razložiti razliko med zadnjo napovedjo proračunskega primanjkljaja in tisto, ki je bila obljubljena evropski komisiji. Ker tega ni naredila že ob samem rojstvu fiskalnega pravila, je vlada pokazala, da nima čistih namenov s spoštovanjem pravil, ki si jih je sama postavila. Fiskalno pravilo tako tvega postati zavrženo novorojeno dete, ki bo kredibilnost vlade dejansko zmanjšalo in ne povečalo, kot je bilo v osnovi zamišljeno.

Spomnimo se, kako fiskalno pravilo zgleda. Pravilo določa zgornjo mejo rasti javnofinančnih izdatkov. Najprej so ti omejeni s trendno rastjo našega proizvoda, ki je določeno s povprečno rastjo tekočega leta, preteklih dveh let in pričakovano rastjo za prihodnji dve leti. Nato sta v pravilu še dva člena, ki še dodatno omejujeta rast izdatkov v smeri doseganja ciljne vrednosti proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. Ta zadnja dva člena sta za današnjo argumentacijo najbolj pomembna, saj eksplicitno pomenita varčevanje vlade takrat, ko sta proračunski primanjkljaj in dolg prevelika.

Z uredbo o izvajanju proračunu se je vlada obvezala določiti cilj proračunskega primanjkljaja in dolga ter hitrost prilagajanja tema dvema ciljema. Skladno s tema ciljema bi morala določiti velikost izdatkov. Cilja deficita in dolga sta torej dva ključna podatka. Kažeta namreč, kakšne cilje ima vlada, na podlagi tega pa lahko presojamo, ali ti cilji vodijo do javnofinančne vzdržnosti ali ne. Lahko tudi presojamo, ali so cilji uresničljivi ali ne.

Najslabše pa je, da cilji sploh niso določeni. To kaže, da si vlada ne predstavlja najbolj, kaj javnofinančna vzdržnost sploh pomeni, še manj pa, kako in kdaj jo doseči. Še nekredibilen cilj je marginalno bolj kredibilen kot delovanje brez cilja. Opredeliti cilj je prvi korak do ukrepanja. Opredeljeni cilji nujno silijo k oblikovanju ciljno konsistentnih ukrepov. Ko bi imeli opredeljene cilje, bi se lahko pogovarjali, ali so vladni ukrepi doseganja teh ciljev dovolj ambiciozni ali ne. Če pa cilji sploh niso določeni, še tega ne moremo. Odgovor je trivialen.

Ko je vlada predstavila proračunski memorandum za leti 2011 in 2012, je podala osnovne podatke o pričakovanih deficitih za ti dve leti. Ni pa opredelila tistega, kar bi po lastni uredbi morala: ciljev deficita in dolga. Verjamem, da bo kaj o teh ciljih v podrobnejših proračunskih gradivih, vendar sta to dve številki, ki bi jih morala vlada navesti na prvem mestu. Če bi to naredila, bi lahko mednarodni finančni javnosti celo utemeljila, zakaj se napoved deficita za naslednje leto razlikuje od obljubljene evropski komisiji. Če bi vedeli, da je napovedani deficit, čeprav večji od prvotno napovedanega, skladen s postavljenim fiskalnim pravilom, ki vodi v doseganje ustreznih ciljev, potem ta razlika ne bi nujno pomenila padca kredibilnosti vlade. Zaveza evropski komisiji je bila pač dana pred začetkom uporabe fiskalnega pravila in drugačne kratkoročne projekcije deficita bi potencialno lahko interpretirali kot drugačen, vendar boljši odziv fiskalne politike na potrebo po stabilizaciji gospodarstva in doseganje javnofinančne vzdržnosti. Vlada tega ni naredila. Večji deficit od prvotno obljubljenega evropski komisiji je zgolj rezultat omejene sposobnosti obvladovanja izdatkov in ne izhaja iz procesa doseganjem nekih javnofinančnih ciljev. Zato dejansko kaže na pomanjkljivo sposobnost vlade obvladovanja proračuna in s tem dolga države.

V času, ko je izziv obvladovanja javnih financ v evropskih državah tako izpostavljen in mnoge države izvajajo ambiciozne programe fiskalne konsolidacije, je to dejansko zelo slab signal mednarodni finančni skupnosti. Daje se vtis, da si je vlada izmislila fiskalno pravilo, ker je to moderno v mnogih državah. Potem pa, ko je ugotovila, da to pravilo zahteva odločnejše in bolj premišljeno ukrepanje, fiskalnega pravila raje ne omenja preveč. Če se pravil ne mislimo držati, je bolje, da si jih sploh ne postavljamo.

Škoda! Imamo prvi predlog programsko usmerjenega proračuna, vendar lahko upravičeno dvomimo, da je ta pozitiven premik postavljen v konsistenten makroekonomski okvir. Če finančni minister pri predstavitvi proračuna ne more na prvem mestu navesti ciljev, ki bi jih v skladu z lastno uredbo moral, je to problem. Ne vemo namreč, kakšen je za to vlado sploh še sprejemljiv obseg dolga. Je to 30 odstotkov bruto domačega proizvoda? 50? 60? Ali je cilj samo končati mandat? Kaj na to pravi fiskalni svet, ki si ga je vlada imenovala, da jo bo kontroliral? Bo ta povedal svoje mnenje šele spomladi, ob roku za oddajo svojega poročila, ko bo proračun že dolgo sprejet? Kakšna kontrolna vloga sploh je to?

Nespoštovanje vlade lastnih pravil delovanja fiskalne politike je nespoštovanje davkoplačevalcev. Molk fiskalnega sveta, ki bi moral nad tem bedeti, je nespoštovanje davkoplačevalcev. Oboji pa kockajo z mednarodno boniteto države v najbolj kočljivem času.