Ko gre za starost, pozna Japonska tudi bolj strašljive legende. Nanašajo se na "ubasute" - prepuščanje ostarelih smrti v odmaknjenih predelih ali pogorjih, tudi filmsko upodobljeno v Baladi o Narajami iz leta 1958 in v predelavi dobri dve desetletji kasneje, ki je bila nagrajena z zlato palmo v Cannesu. Čeprav nekateri verjamejo, da so pred stoletji lakote in druge življenjske nevšečnosti vodile ljudi k tako skrajnim dejanjem, zgodovinarji zatrjujejo, da so to le legende, ki so mladim skozi čutne pripovedi vsajale spoštovanje do staršev in starejših.

Japonska je država, ki je po podatkih Združenih narodov na vrhu lestvice po pričakovani življenjski dobi (več kot 82 let), z največjim deležem prebivalstva, starejšega od 65 let, ter najhitrejšim prirastom deleža starejših zaradi padca rojstev in skromne imigracije. S problemi, o katerih danes glasno razpreda vsa Evropa, se je dežela vzhajajočega sonca ubadala še pred prelomom stoletja, tisto, kar za staro celino napovedujejo demografi okoli leta 2050, pa je za Japonce tako rekoč sedanjost oziroma bo okoli leta 2020. Pri tem je Japonska še do nedavna silila podjetja, da so zaposlene pošiljala v pokoj s 55 leti, da so sproščala delovna mesta mladim, zdaj pa je ta meja zarisana pri šestdesetih. Japonska posebnost je, da skuša še veliko ljudi delati po 65. letu, ko jim je poleg že poprejšnje korporacijske dostopna tudi že državna pokojnina, a tamkajšnje oblasti tovrstnega vzdušja niso (zlo)rabile pri zadnji pokojninski reformi pred šestimi leti in ga očitno ne nameravajo pri zdaj napovedanih popravkih. Demografskih gibanj se očitno ne da prelisičiti, se jim je pa mogoče prilagoditi ob ustrezni fleksibilnosti, in daleč na vzhodu je niso iskali v medgeneracijskem dialogu (pravzaprav spopadu) kot v Evropi, ampak v fiskalni politiki, ki se je v naši okolici, z izjemo skandinavskih dežel, bojimo kot hudič križa.

V naših legendah ljudje res ne vstajajo iz groba, da bi še delali, ampak praviloma hodijo piti kri. O ostarelih, ki umaknejo lačna usta od skupnega ognjišča, pa smo morda brali v kakšnih zapisih o ljudstvih iz polarnega kroga, kar je premalo za neko vsajeno empatijo, prej povod za strah pred starostjo in starejšimi. Pod pretvezo okrepljene skrbi zanje čez četrt ali pol stoletja evropska politika tako družno seje nezaupanje v sedanje in bližnje starostnike, ki da prek neutemeljenih beneficij (prekratka delovna doba, prezgodnje upokojevanje, previsoko odmerjene pokojnine glede na vplačano pokojninsko zavarovanje itd.) sesajo kri produktivnemu delu prebivalstva.

Ko je železni kancler Otto von Bismarck leta 1881 predstavil svoj "Staatssozialismus" z zdravstvenim, nezgodnim in pokojninskim zavarovanjem, si s slednjim verjetno ni preveč belil glave, saj ga je zastavil tam po sedemdesetem letu starosti v času, ko je bila pričakovana življenjska doba v Nemčiji okoli 43 let. V pozneje sprejeti zakonodaji je bila upokojitvena starost znižana na 65 let, ki po dobrem stoletju, ko v Evropski uniji pričakovana življenjska doba dosega 78,7 leta, dela sive lase političnim garnituram, ki jo skušajo znova uveljaviti, še posebno francoskemu predsedniku Sarkozyju, ko se mu pokojninska reforma zatika podobno, kot se je že njegovemu predhodniku Chiracu pred petnajstimi leti. Omenjena statistika je glavni argument za današnjo nevzdržnost Bismarckovega pokojninskega sistema, čeprav ta dokazuje prav nasprotno. Da v njem namreč ni šlo za povezovanje pokojnine s pričakovano življenjsko dobo, marveč da v določenih letih posameznik ne bo polnokrvno sposoben skrbeti zase s svojim (tekočim) delom.

Predlog, da bi se v Svazilandu, ki na lestvici ZN o pričakovani življenjski dobi za dober ducat let zaostaja za Bismarckovo Nemčijo, zaposleni upokojevali pri 30 letih, bi zvenel kot neslana šala. A vsa Evropa dela prav to - od pričakovane življenjske dobe odšteva leta, ki bi jih smeli zaposleni preživeti kot upokojenci za vzdržnost javnih financ, in ne, kdaj (v poprečju) presahne človekova sposobnost kolikor toliko enakovrednega sodelovanja (ali celo tekmovanja) v delovnih procesih ter velja zanj kot družba poskrbeti in temu ustrezno (pre)oblikovati proračunske izdatke.

Slednje seveda postaja misija nemogoče v času, ko je zategovanje pasu pri javnih financah vseevropska politična modna muha, poseganje po davčnih vijakih za pokrivanje proračunskih primanjkljajev pri socialnih transferih pa naravnost krivoverstvo, še posebno ob pogledu v pokojninsko blagajno. Paul Krugman, Nobelov nagrajenec za ekonomijo in kolumnist New York Timesa, ugotavlja, da pri tem ne gre toliko za nujnost kot za ideologijo, v kateri se proračunski splošni primanjkljaj uporablja kot opravičilo za razgradnjo blaginjske države. Čeprav se ukvarja z britanskimi torijci in njihovim sejanjem strahu, da je država na robu bankrota, ga je mogoče prevesti na dogajanja v vseh evropskih prestolnicah, vključno s Slovenijo.

Ni vprašanje, kako vzdržne bodo evropske pokojninske blagajne čez četrt ali pol stoletja, ampak kako jo napolniti, da bo vsem zagotavljala kvalitetno jesen življenja že danes in jutri. Sicer se bomo močno približali morbidni domišljiji ustvarjalcev znanstvenofantastičnega filma Soylent Green, v katerem starejši ne umirajo od lakote zapuščeni na gori, ampak postanejo proteinska hrana mlajšim. Že leta 2022...