V politično-ekonomskih vrhovih na Slovenskem je očitno toliko korupcije in motnih poslov, da nas ne sme čuditi, da se o tem veliko govori. Zanimivo vprašanje torej ni, zakaj se veliko govori o korupciji in sumljivih kupčijah, temveč o katerih primerih korupcije in drugih problematičnih poslih se govori. Zakaj torej primer Dimic?

Po obsegu in teži spornih dejanj, ki jih je osumljena, gospa Dimic verjetno ni primer, ki bi klical po prednostni obravnavi. Naj se me ne razume narobe: Ne pravim, da bi bilo treba velika kazniva dejanja preganjati, malih pa ne, ali da bi bilo treba velika preganjati bolj od manjših in malih. Preganjati bi bilo treba vsa, brez razlike in dosledno. Kaznivo dejanje je kaznivo dejanje in ga je treba sankcionirati, ali pa bomo živeli pod vladavino kriminalcev in kriminala. Teža kaznivega dejanja je dejavnik, ki ne določa narave dejanja, temveč strogost sankcije. Zakaj torej imamo primer Dimic?

Med možnimi odgovori, zakaj bi ta primer utegnil biti "pomemben", je potencialna povezava med dejanji, ki jih očitajo gospe Dimic, in vladno politiko do Vegrada. Ponuja se namreč vprašanje, ali so usluge, ki naj bi jih Vegrad naredil šefinji kabineta, povezane s kakšno naklonjenostjo, ki jo je vlada pokazala do tega gradbenega podjetja (ali nasprotno). Ne vem. Menim pa, da je treba odgovor iskati malo dlje, v dejavnosti nove ministrice za gospodarstvo in v njeni odločitvi, da se združi "oba energetska stebra". Kaj je v tem načrtu sporno? Strah pred monopolom oziroma skrb za tržno konkurenco, torej zaskrbljenost nad morebitnimi posledicami predlagane združitve za ceno električne energije, ki jo bomo plačevali potrošniki, se mi zdi, bolj kot kaj drugega, slepilni manever. Novejše izkušnje pač učijo, da prva skrb naših politično-ekonomskih elit ni dobro potrošnika (ali davkoplačevalskega državljana), temveč lastni dobiček, še bolj pa ustvarjanje ali ohranjanje pogojev za prilaščanje družbenega bogastva in davkoplačevalskega denarja.

Pri predlagani združitvi HSE in Gen Energije gre za veliko reorganizacijo, ki bi gotovo vplivala na državno energetsko politiko, in to strateško, s tem pa na dostop določenih gospodarskih elit do državnih ugodnosti zlasti tiste vrste, ki se ne skladajo s predstavami o svobodnem tržišču in pravni državi. (Kako skladna sta svobodno tržišče in pravna država, je že drugo vprašanje.) Premalo vem, da bi vedel, kdo bi od predlagane združitve utegnil imeti koristi. Mislim pa, da je jasno, kdo bi vsaj nekaj izgubil. In v danem primeru ta "nekaj" ni nekaj malega.

Naslov poročila v tem časniku se je glasil: "Radićeva v gradivu za združitev HSE in Gena oklestila milijone evrov sinergij." Študijo, ki je izračunala, koliko bi se s povezavo prihranilo zaradi sinergijskih učinkov, prizadeti seveda problematizirajo in zavračajo. A če je študija še tako tendenciozna, kaže, da gre za velike denarje. In kar je javni prihranek, je zasebna izguba. Ampak to so le obeti za prihodnost. Huje je, da ja vlada na predlog Radićeve razrešila nadzorni svet HSE, kar je verjetno bil nujen pomožni ukrep, najhuje pa, da tako ta kadrovske sprememba kot načrt za povezavo HSE in Gen Energije ponovno odpirata knjigo, ki naj bi bila že zapečatena: projekt za graditev 6. bloka Termoelektrarne Šoštanj.

Ta projekt je kolegica kolumnistka pred kakim mesecem dni na teh straneh poimenovala kot črnogradnjo, imenovano TEŠ 6, in opozorila na skrajno sporno in netransparentno zagotavljanje milijard za ta "finančni in okoljski zločin". S to njeno oznako se popolnoma strinjam. Politiki seveda ne govorijo takega jezika. Za okolje jim je manj mar kot kakšnim manchestrskim tovarnarjem z začetka 19. stoletja. Na "finance" pa slišijo. In pod Radićevo se je začelo spet govoriti o "aktivnosti poslovodstva TEŠ, ki so že imele, imajo in bodo imele negativne posledice za projekt ter dopuščajo možnost nastopa tveganj, na katera ni več mogoče vplivati".

Ta "finančni in okoljski zločin" je, kot je videti, socialdemokratsko dete, vanj so vpleteni lokalni, regionalni in verjetno širši interesi veljakov Pahorjeve stranke. Pahor pa je podprl zamenjavo nadzornega sveta HSE in združitveni načrt ministrice Radićeve. Ko so zamenjali nadzornike, se je vsulo po Radićevi, stranki Zares in Pahorju. V javnost so prišle govorice, da je predsednik poslanske skupine SD ministrici grozil z interpelacijo. Še bolj bizaren je bil besni napad ali raje izpad socialnodemokratske mladeži proti Radićevi in Golobiču ter nič kaj prikrite grožnje Pahorju. Pahor pa je še vedno javno izražal podporo načrtu za povezavo HSE in Gena Energije. Golobič ga je pohvalil, da zna ločevati med državnim in strankarskim interesom, in izrazil upanje, da ne bo podlegel pritiskom.

No, pa so privlekli na dan njegovo gospo Dimic in Pahor je na seji vlade ministrici Radićevi odrekel podporo. Seveda je vse skupaj začvekal. Povedal je, da bo predlog poslal na državni zbor. "Radićevo podpiram pri načrtih za združitev obeh energetskih stebrov, vendar ne želim, da bi pri tem hiteli. Odločitev o tem želim postaviti v širši kontekst, v odločanje o njej pa vključiti tudi strokovno in širšo javnost... Pametno se mi zdi, da o pobudi o združitvi obeh energetskih stebrov pred dokončno odločitvijo razpravlja tudi parlament, da ne bi kdo zares mislil, da ima tu kdo kak poseben, oseben ali regionalen interes... Spremembe, v kolikor bomo v njih šli, so posledice okolja, ki se okoli nas drastično spreminja." In še huje: "Oblikovanje dveh elektroenergetskih stebrov je prineslo konkurenco in znižanje cen električne energije, medtem ko ima njuna združitev večji investicijski potencial."

Toliko o podpori, kako bo z zaupanjem, bomo pa videli. Ne le Pahorjevim, tudi Pahorju. Videli bomo tudi, koliko gre v danem primeru za boj proti korupciji in koliko za uporabo korupcije za boje med politično-ekonomskimi elitami.