Oba, Angela in Abdullah, sta ob tem svojem modrovanju izrazila še skupno prepričanje, da bi morali ti novi nemški Turki, ki naj bi bili podobni krasnemu Mesutu, bolje govoriti nemško, češ da bi jim to resnično olajšalo življenje. Kar mi, moram priznati, ne zveni preveč smiselno. Največji problem, ki trenutno pesti Mesuta Özila, je namreč ravno v tem, da govori samo nemško. Jose Mourinho je njega in njegovega klubskega in reprezentančnega kolega, Tunizijca Samija Khediro, pred časom tako javno pozval, naj se čim prej naučita špansko, saj se s svojo nemščino ne bosta mogla vklopiti v ekipo Reala.

Saj je res lepo videti, da imajo Nemci radi svojega Mesuta Özila, tako kot imamo mi radi svoje Samirja Handanovića pa Milivoja Novakovića pa Josipa Iličića, a tale navidezno dobronamerna želja, naj pet milijonov ljudi nezadržno prodira po desnem boku in z nevarnimi predložki povzroča zmedo v nasprotnikovem kazenskem prostoru, je vendarle malce smešna, če ne kar žaljiva. Če bi denimo Angela Merkel dejala, da si želi, da bi bili vsi Nemci takšni kot Bastian Schweinsteiger, oziroma če bi si iskreno zaželela v svoji okolici sedemdeset milijonov plavolasih Schweinijev, bi to verjetno dojeli kot precej neslano šalo. Ali pa bi celo posumili, da se ji je zmešalo in da obuja ideje o arijski rasi.

Verjetno bi se že naslednji dan v nemških časopisih pojavile karikature nemške nogometne reprezentance, v kateri bi številko sedem na hrbtu nosili na blond prefarbani Günter Grass, Wim Wenders, Joschka Fischer, Peter Sloterdijk, Werner Herzog, Paul van Dyk, Gerhard Schröder, Hertha Müller, Hugo Boss, Diane Kruger in Karl Lagerfeld in pod katero bi pisalo: "Vsi si želimo biti takšni kot naš Schweini!" In že nekaj dni kasneje bi bila, o tem sem povsem prepričan, vsa Nemčija na nogah in Angeli Merkel bi se pošteno majal stolček.

A ko govor nanese na priseljence, je tudi nadvse modrim ženam in možem dovoljeno, da od ljudi pričakujejo zgolj to, da bodo Nemčijo nekoč le spoznali za svojo domovino in se neopazno potuhnili v svojih predmestjih, dokler ne bodo čez noč zablesteli v dresu z nemškim državnim grbom. Mesuta Özila sta jim dobronamerna Angela in Abdullah navedla kot primer predvsem zaradi njegove odločitve, da ne bo, za razliko od mnogih v Nemčiji rojenih Turkov ter raznih Nikov in Robertov Kovačev, Ivanov Klasnićev, Kevinov Boatengov in konec koncev tudi Rajkov Tavčarjev, zaigral za domovino svojih staršev, marveč bo postal nova velika zvezda slavnega Elfa.

Angela Merkel je bila ob omenjenem nastopu še najbolj podobna tašči, ki je pravkar izvedela šokantno novico, da se je njena hčerka na skrivaj poročila s Turkom, in si zato pred spoznavnim družinskim kosilom v izogib morebitnemu velikemu razočaranju na tihem prigovarja: "Naj bo vsaj dober nogometaš, naj bo vsaj dober nogometaš!" In Abdullah Gül, ki se je dobro počutil v vlogi novopečenega tasta njene ljube hčere, ji je pri tem veselo prikimaval, kot bi vsaki nemški lepotici od srca privoščil enega dobrega turškega nogometaša.

Najbolj žalostno pri vsem skupaj je nedvomno spoznanje, da smo pri razmeroma dolgi in zapleteni zgodbi o Turkih v Nemčiji še vedno na samem začetku, ko si ne nemška kanclerka ne turški predsednik od mladih nemških Turkov ne upata pričakovati, da bodo ti zrasli v karkoli drugega kot v bodoče nemške nogometne reprezentante. Ne njena ne njegova visokost si namreč nista poleg petih milijonov Mesutov Özilov zaželela enega samega filmskega režiserja Fatiha Akina, evropskega poslanca Cema Özdemirna, ministrice Aygul Ozkan ali oblikovalca Murata Günaka. Namesto tovrstnih želja in visokih pričakovanj sta Angela in Abdullah z mladimi Turki delila zgolj svoje v zlizane floskule zavite pobožne želje o boljši integraciji, asimilaciji in socializaciji.

In če gre soditi po tem, kaj sta nam o Turkih v Nemčiji med vrsticami povedala nemška kanclerka in turški predsednik, bi človek lahko dejal, da sta oba nad njimi kar rahlo obupala. Za njunimi lepimi besedami se namreč več kot očitno cinično smehlja misel, da naj se ti ljudje še naprej posvečajo prodaji döner kebabov in le sem ter tja nemškemu selektorju priskrbijo kakšno rešitev v zvezni vrsti, pa bodo vsi, Nemci in Turki, srečni in zadovoljni.

Edina kolikor toliko opravičljiva razlaga bi tako bila, da se Angela in Abdullah o problematiki petih milijonov Turkov v Nemčiji sploh nista resneje pogovarjala in da so ju z vprašanji o tej temi novinarji ujeli popolnoma nepripravljena. Šokirana od presenečenja je morda Angela Merkel z velikim naporom zgolj zmencala ime prvega nemškega Turka, ki ji je prišel na misel, Abdullah Gül pa je medtem komajda uspel sestaviti veliko misel, da se v Nemčiji najlažje sporazumevaš, če govoriš nemško.

Če pa sta Merklova in Gül svoji globokoumni izjavi slučajno podala po temeljiti razpravi in skupnem premisleku, potem je jasno, da se Turkom v Nemčiji ne piše dobro. Četudi se nekoč vsi do zadnjega naučijo nemško in postanejo točno takšni, kot je Mesut Özil.