Teoretski pristopi multikulturnost razumejo kot emancipatorične politične prakse družbenega sobivanja, sodelovanja, prežemanja in izmenjave. Kulturne razlike niso grožnja, pač pa družbeno bogastvo. To je koncept, po katerem sta različnost in mnogoterost razumljena kot prednost družbenega ustvarjanja. Zato nenehno preverja družbena razmerja moči in vzpostavlja dialog med komunikacijskimi šumi, ki nastanejo v družbi ali med družbami. Kot tak ne naslavlja kulturne, pač pa socialno politiko. Ne govori o učenju jezikov, pač pa o enakopravni vključenosti manjšin v šolski sistem. Ne govori o segregaciji, etnizaciji, niti o integraciji, pač pa o enakopravni participaciji vseh, ne glede na raso, jezik, vero, spol, način življenja itn.

Dogmatsko in populistično razumevanje pojma multikulturnost pa izhaja iz tehtanja več- in manjvrednosti kultur, nenehno išče, poudarja in gladi razlike. Potrebuje koncept, s katerim lahko zradira raznolikosti ali pa jih eliminira. Ni čudno, da je prav zato EU pograbila koncept integracije, prek katerega dopušča le dva možna izida: popolno asimilacijo ali marginalizacijo. Kdor se ne zlije z večinsko kulturo ali se v njej dovolj prepričljivo ne izgubi, je obsojen na margino ali izgon. EU s tem pljuva v lastno skledo, nastavlja si asimilacijsko past. Kajti z dogmatskim razumevanjem večkulturnosti - da sožitje različnih kultur ni mogoče - poskuša kazati na "grožnje", ki da prihajajo iz različnih kultur, zlasti islamske. Dejansko pa s tem najbolj prepričljivo odstira lastne diskriminatorne in etnocentrične politične prakse, ki jih je prej zavijala v celofan medkulturnega dialoga in multikulturnosti.

Zadnje izjave nemške kanclerke Angele Merkel o polomu multikulturnosti na primeru turških in arabskih priseljencev, Sarkozyjeva izganjanja Romov in burk, Berlusconijeva vojna z migranti, švicarski veto na mošeje, Wildersovo žaljenje muslimanov… so zaigrali na strune populizmov. Zakaj? Ker jih predsedniki vlad vodilnih držav EU krvavo potrebujejo. Kajti kateri drug grešni kozel, če ne prav muslimani in Romi, bi lahko bolj prepričljivo in strašljivo odvrnil domače javnosti od aktualnih gospodarskih in socialnih vprašanj, s katerimi se vlade neuspešno soočajo vse od globalne finančne krize? Katera druga kultura, manjšina ali verska skupnost bi lahko bila še bolj osovražena, da bi politični konflikt, ki se po vsej Evropi zaostruje okrog socialne, delavske in pokojninske zakonodaje, preusmerila v finančno podhranjene in doslej tudi politično obrobne resorje, urade, institucije, namenjene pravicam manjšin, enakim možnostim, kulturi itn.?

"Čutimo se povezane s krščanskimi vrednotami. Tisti, ki jih ne sprejemajo, tukaj nimajo mesta." Tako je Merklova spodbudila tudi verska čustva, ne le diskriminacijo, ko je nagovarjala evropski podmladek krščanskih demokratov v Potsdamu. Dobila je vrsto pozitivnih odzivov, tudi v Sloveniji. Podmladek NSi (Mlada Slovenija) je na svoji spletni strani objavil: "Ne gre za nestrpnost. Gre za domoljubje, ki ga v Mladi Sloveniji - podmladku NSi gojimo in zagovarjamo. NSi podpira izrečene besede nemške kanclerke Angele Merkel." Kako tudi ne, saj so prepričani, da multikulturnost "ogroža slovensko kulturo in s tem narodni obstoj". Zato želijo "rez multikulturacij". S podobnim diskurzom je NSi nastopila tudi proti novemu zakonu o RTV, kjer jo je zmotilo prav to, da bi lahko bili narodi nekdanje Jugoslavije obravnavani kot manjšine. Tako uporabljen dogmatski multikulturalizem, na katerem sloni tudi slovenska uradna politika, ne pravi nič drugega kot: Bosanci naj le delajo, jedli pa ne bodo. Naj gradijo stanovanja, živeli pa ne bodo.

Tu se bodo številni, kot to pravkar dela NSi, zapodili v sklicevanje na ustavo. Brez sramu bodo dokazovali, da narodi nekdanje Jugoslavije še niso priznana narodna manjšina. Redkokdo bo upal pomisliti, kakšna politična sramota in ne grožnja je to za državo, v kateri živimo, ali pa za vse tiste ljudi, s katerimi smo bili še pred kratkim tovariši in bratje. Še manj pa bo takih, ki si bodo upali priklicati v spomin, da je tržaški pisatelj Boris Pahor in borec za politične pravice manjšin prav na pobudo mariborskega mestnega odbora NSi ob letošnjem dnevu državnosti postal častni občan Maribora. Kako potemtakem NSi razume manjšine? Tujih nočemo, svojih ne damo?

Tudi nemška zgodba je zavita. Merklova je premišljeno nagovorila večinsko javno mnenje, ki se, kot kažejo raziskave, ne nagiba le v smeri vse bolj antidemokratičnih stališč, pač pa tudi k močnim političnim voditeljem. Zato se politične stranke umikajo tja, kjer bo močnejše zaledje. Kritiki opozarjajo na nevarnost populizma in na vrsto diskriminacij, zlasti ko gre za nepriznavanje poklicne izobrazbe priseljencev, ki morajo po prihodu v Nemčijo ponoviti celoten proces že doseženega poklicnega izobraževanja. Raziskave opozarjajo tudi, da visoko izobraženi Turki in pripadniki drugih manjšin, ki jim kljub asimilaciji nikdar ni uspelo doseči enakovrednega socialnega statusa, zapuščajo državo, saj imajo v Carigradu ali drugod v arabskem svetu bistveno boljše možnosti za zaposlitev in samorealizacijo.

Najbolj plastične pa so kritike, ki pravijo: če se morajo asimilirati manjšine v Nemčiji, potem naj tudi nemške manjšine po svetu upoštevajo ta dogmatski koncept multikulturalizma. Kako potemtakem pregovoriti nemške amiše v Belizeju, da se odpovedo svoji veri? Zaradi svoje pripadnosti anabaptistični veji protestantske krščanske verske skupnosti zavračajo volitve, ne uporabljajo elektrike in avtomobilov, sami izdelujejo oblačila, živijo izključno od poljedelstva in v povsem zaprtih skupnostih. Njihova asimilacija, kot sedaj EU razume integracijo, je torej mogoča le, če se odpovedo svoji veri. Mar tako razumemo unijo in demokracijo evropskih držav?

Da je ves ta cirkus v resnici križarska vojna nad islamom, je opazil tudi nemški predsednik Christian Wulff, ki je ob 20. obletnici združitve izjavil, da je islam prav tako del Nemčije kot judovstvo in krščanstvo. To je torej tista "grožnja", zaradi katere bodo zdaj lajali populizmi.