…Uredil si je miniknjižnico s 765 knjigami in porabil 4000 litrov dizelskega goriva, čeprav imajo na veleposlaništvu dve službeni vozili, ki ju poganja bencin. Ob zadnjem, septembrskem pregledu inventarja rezidence, kjer je bival nekdanji veleposlanik, so našteli 1800 kozarcev, 1805 žlic in žličk, 1607 malih in navadnih jedilnih vilic, 880 jedilnih nožev, 116 kuhinjskih nožev, 307 kuhalnih posod, 183 skodelic, 100 zajemalk, 83 obračalk, 77 cedilnikov, 63 oprijemalk, 34 lijev, 29 lupilcev za krompir, 32 odpiračev za steklenice, deset kavnikov, pet fritez, tri opekače za kruh in tri mlinčke za kavo.Reberc je v času svojega mandata nabavil tudi štiri kilometre električnih kablov, 69 adapterjev, 64 razdelilcev, 29 podaljškov, štiri antene, za potrebe vrta rezidence pa še 15 macol, 37 klešč, 25 kladiv, 25 posod za gorivo, štiri zračne kompresorje, osem setov izvijačev, 107 izvijačev, 11 sekir, 16 dlet, pet vrtalnih strojev in tri električne svedre.

Povzeto po Delu, 14. oktobra 201

****

Ja, slovenska diplomacija se drži angleške modrosti, da ni tako bogata, da bi lahko šparala. Ampak, saj ni kaj oporekati. Vse našteto in še kaj je bilo nabavljeno, kot je pojasnil sam veleposlanik Reberc, za "potrebe predstavljanja" Slovenije. Kako pa naj cenjeni gosti jedo, če ne s priborom? Mar z rokami? 116 kuhinjskih nožev? Zakaj pa ne? 83 obračalnikov? Normalno. 100 "šefel"? Tudi. Vse nekako sodi v rok diplomatske službe. Navsezadnje tudi kanistri in dizelsko gorivo. Kako pa naj se kakšna diplomatska soproga pelje na tako pot iz daljnega Pirenejskega polotoka do podalpske deželice? Edino ene stvari ne razumem. Če že sodijo v diplomatsko balo kup adapterjev, razdelilcev, podaljškov, kilometri kablov, desetine klešč in kladiv, čemu še macole. Zakaj 15 macol? Za lomljenje trdih diplomatskih oreščkov na sprejemih? Ne, macol mu ne smejo priznati. Saj diplomatsko predstavništvo ni železnina na debelo. No, najbolj banalno v celotni zgodbi je, da je vse skupaj ocenjeno na cca. 100.000 evrov. Kar ni malo, a je zanemarljivo v primerjavi z drugimi neracionalnostmi, v katere se spušča država, pa naj je na oblasti že kdorkoli.

Podoben občutek človek dobi, ko bere o domnevno sumljivi adaptaciji družinske hiše v Murglah Pahorjeve desne roke (vodja kabineta) Simone Dimic. Hišo so, na osnovi velikodušno podeljenega kredita, uradnici, ki živi od nič prav visoke plače, temeljito prenavljali delavci Vegrada. Tako vsaj trdijo. In še več. Material naj bi vozili kar iz megagradbišča Celovški dvori. Kar je racionalno, saj se nekaj samokolnic tega ali onega na gradbišču ne pozna, skromni uradnici pa poceni adaptacijo.

Nesporno gre v obeh primerih, v kolikor bodo ugotovitve dokončno potrjene, vendarle za sorazmerno majhne grehe, a zelo, zelo velike posledice. Namreč, obe zadnji aferi sta dodatna kamenčka v mozaiku, ki javnosti in ljudstvu sporoča, da gre v tej državi vse, prav vse narobe. In če je vse narobe, potem ni nič posebej narobe. Vsi krademo, lažemo, goljufamo, ponarejamo, poneverjamo. Ni več zgolj nečednih barabij in hudih kaznivih dejanj. Ni več ločnice med resničnim, polresničnim in izmišljenim.

Končni posledici takšnega izenačevanja sta dve. Najprej razpad zaupanja v politiko ter odpiranje prostora antipolitiki. Novemu populizmu, ki bo skušal javnost prepričevati, da sta politika in politično izguba časa. Kar na stežaj odpira vrata neki drugačni, "novi", nadstrankarski sili v slovenskem političnem prostoru. Ki ne bo malenkostna. In bo tudi groba, ko bo in če bo treba.

Druga posledica pa je bolj praktična. Namreč, relativizira vsakršno krivdo in odgovornost. Kar gre na roku tistim, ki so pod hipoteko obtožb suma hudih kaznivih dejanj. No, da ne bi nesporazuma. Dejstvo, da izenačevanje različnih nedopustnih in kaznivih dejanj nevtralizira težo najhujših, nikakor ne navaja k temu, da naj se opustita pregon in sankcioniranje majhnih. Obratno, da bi se ustvarilo družbeno vzdušje, ki bi omogočalo dosledno in učinkovito preganjanje največjih, morajo biti brez izjeme preganjana tudi najmanjša. V zdajšnjem vrtincu ekvivalentnosti in ekvidistantnosti nesankcionirane drobne lumparije v bistvu ščitijo največje.

Ne nazadnje gre takšno stanje na roke udeležencem v aferi Patria. Pač po enačbi: eden poneverja izpite in ne plačuje položnic, drugi vozi pijan, tretji kupuje macole, četrti pa zaračunava oziroma prejema hude podkupnine. Sedaj, ko je že dokončno znano, da proces bo, so se vsi obtoženi začeli vesti obrambno, v skladu s svojim interesom. No, skoraj vsi. Eden, ki ne dojema popolnoma, kaj se dogaja in kakšna vloga mu je v obtožnem predlogo pripisana, je Jože Zagožen. Namesto, da bi iz sten praskal alibije, se zaletava v tiste, ki mu prav nič nočejo. Denimo v podpisanega. V zadnjem času ni izpustil priložnosti, da me ne bi po nemarnem omenil. Če pustimo ob strani groteskno dejstvo, da nekoč in zdaj lojalni partijec ter pisec ideoloških samoupravnosocialističnih pamfletov pripisuje meni metode dobrih starih revolucionarnih tradicij, je treba biti naklonjen in mu povedati, da nič tega, o čemer sam razpreda, ni bilo napisanega. Torej, o svoji vlogi v aferi Patria gospod Zagožen več ugane, kot pisec namiguje. Vsekakor zanimivo. Naj ponovim ključne poante mojih dosedanjih zapisov. Torej, ne glede na to, kakšni bodo rezultati sodnega procesa, je nesporno jasno, da se je okrog najbolj transparentnega vojaškega nakupa spletla korupcijska mreža. To je pač potrdilo in z nespretno komunikacijo in zabeležkami razkrilo preveč vpletenih. Nesporno jasno je tudi, da je v koledarskem nizu bil tudi četrtek, 1. septembra 2005. Kot je raziskal Borut Mekina v Mladini, je meteorološka postaja za Bežigradom tisti dan namerila 21 stopinj Celzija, pihal je jugozahodnik z 1,3 metra na sekundo. Za navadne smrtnike še en delovni dan v nizu. V pisarni Jožeta Zagožna na sedežu Holdinga Slovenske elektrarne pa srečanje, ki ga bo peterica udeleženih še dolgo pomnila. Namreč, kot je pojasnil udeleženi Anton Krkovič, brigadir v Slovenski vojski, se je tisti dan, kot je to navada med ljudmi, nameril s prijateljem, podjetnikom Ivanom Črnkovičem na kosilo. Rečeno, storjeno. Po kosilu sta zavila, kajpak čisto slučajno, nenačrtovano k staremu prijatelju Zagožnu na kavico. In glej ravno takrat, sta tudi čisto slučajno, neobvezno pri njemu na klepetu regionalni zastopnik Patrie za Slovenijo Reijo Niittyenen in strateški svetovalec Patrie Hans Wolfgang Riedel. Kot rečeno, se je družba znašla na kupu čisto slučajno, saj ne obstaja noben racionalni razlog, da se v prostorih državnega holdinga sestajajo "uradno". A nerodno je to, da so nekateri izmed sestankovalcev kasneje postali nosilci megavojaškega posla. Še bolj nerodno pa je, da so vodili zapiske, zabeležke in medsebojne komunikacije, ki jih je kasneje policija prestregla.

Kakšen je poduk iz tega naključnega srečanja? Človek nedolžno popije kavo in stre kakšno okroglo o oklepnikih. Na koncu je obtoženec v orožarsko-korupcijski superaferi. Ni kaj. Čudna so pota Gospodova. No, bog vse vidi in vse ve. Ni ga treba prepričevati. Da obstaja slučaj, bo treba prepričati še sodišče.