Preživetje triintridesetih čilskih rudarjev globoko v zasebnem rudniku bakra in zlata, katerega lastniki so, še preden so poskrbeli zanje, objavili bankrot, ni bil čudež, ampak splet srečnih okoliščin, složnosti ponesrečenih in domiselnosti reševalcev. Srečna okoliščina je bila, da se je del rudnika zrušil, ko so bili rudarji v ojačanem reševalnem zatočišču pri kosilu. Če bi bili na svojih deloviščih, razprostranjenih na skoraj sedmih kilometrih rudniških rovov, bi nekateri med njimi nemudoma umrli, drugi pa bi ostali odrezani od zatočišča in brez upanja na rešitev.
Kar zadeva srečo, je je bilo tu praktično konec, v naslednjih 17 dneh, ko se ni vedelo, ali je kdo od rudarjev preživel, ter nadaljnjih triinpetdesetih, ko je vseh 33 rudarjev živih in bolj kot ne zdravih "vstalo" iz temačne grobnice, pa je bil ključ njihove rešitve sposobnost, da so skupno dobro v vsem postavili nad lastni interes. Pri tem je glavno vlogo odigral zadnji rešeni rudar Luis Urzua, preddelavec, ki je več kot upravičil svoj vodstveni položaj. Umazane podrobnosti, ki bodo kljub zaprisegi, da ostanejo globoko v rudniku, počasi pricurljale na dan, dejstva o zmagoslavju skupnosti ne bodo omajale, prej podkrepile. Pri tem je praktično nepomembno, ali je bilo teže prvih 17 dni upati na rešitev ali po tem, ko so vzpostavili stik z reševalci, čakati nanjo.
"La solidaridad" (solidarnost) je bila vezivno tkivo celotne skupine v času, ko je bila obsodba na smrt očitna, in tudi, ko je ostala zgolj grožnja. O tem ni nihče podvomil nihče v "Kampu upanja", ki je zrasel na površju nad pokopanimi rudarji, niti milijarda ljudi, kolikor jih je zadnji dan prek televizorjev v živo spremljalo to zmagoslavje solidarnosti. Ki je imelo eno napako. Namreč, da se je odvijalo kot resničnosti šov s sprevrženo sporočilnostjo. Zasluga gre seveda producentu, čilskemu predsedniku Sebastianu Pineri, ki je zaradi tako imenovanega konflikta interesov prodal televizijsko postajo Chilevision, ni pa pozabil moči tega medija. Ne nazadnje jo je še pred lastništvom Chilevisiona neposredno spoznal, ko je leta 1992 skušal kandidirati za predsednika države, a ga je spodneslo televizijsko razkritje zakulisne igre pri očrnitvi tekmice za strankino nominacijo.
Pinera, ki mu poslovne žilice, vključno z občasnim prehajanjem čez rob zakonitega, ne manjka, je iz rudarske drame začel ustvarjati šov v trenutku, ko je v plastični vrečki kameram na prizorišču nesreče pokazal na kos papirja rdeče izpisano uvodoma citirano sporočilo. V dnevih pred tem je zgolj odigral tvegano igro, ki bi se je lotil redko kateri klasični politik na predsedniškem položaju. Obljubljati ljudem nemogoče je običajno domena predsedniških kandidatov in ne predsednikov, a je Pinera očitno sledil svojemu podjetniškemu in ne političnemu instinktu (oziroma nasvetom svojih političnih svetovalcem, kot zdaj rad poudarja) in slovesu agilnega poslovneža, ki se je povzpel med najbogatejše Čilence. In pobral dividende, o katerih je lahko ob spomladanskem prevzemu predsedniškega položaja z minimalno zmago nad Eduardom Freijem ter bremenom izjemne priljubljenosti predhodnice Michelle Bachelet, ki ji je ponovitev mandata preprečila samo ustava, samo sanjal.
Kako tvegana na začetku in donosna na koncu je bila Pinerova "naložba", morda najbolje kaže svetovno medijsko zanimanje za rudniško nesrečo v Atacami. Factiva, ki ponuja dostop do okoli 28.000 virov, kot so časopisi, revije ter televizijski in radijski transkripti v 157 državah sveta in 600 tiskovnih agencij, za dni od nesreče 5. avgusta pa do vesti o preživelih, pod zemljo ujetih, rudarjih 23. avgusta ponudi 103 zadetke, samo na dan rešitve rudarjev pa kar tisoč. Slovenski mediji so nesrečo spregledali vse do Pinerovega sporočila, da so rudarji živi, da bi se v nadaljevanju predali poročevalski vnemi, ki je zajela ves svet in se od reševalne akcije vse bolj pomikala v televizijsko predstavo, ki so ji do komercialne popolnosti manjkali samo prodaja pravic do prenosov in reklamni vložki.
Rudarji in njihovi najbližji so bili in bodo še nekaj časa nastopajoči v tem resničnostnemu šovu, po katerem njegov producent Pinera po svetu prenaša spominske kamenčke iz rudnika ter jih poklanja svojim državniškim kolegom. O njihovi nadaljnji usodi po nesreči, ki "jim je nepovratno spremenila življenje, tako kot tudi vsem Čilencem" (Pinera), bomo še nekaj časa prebirali in zagotovo videli kakšen film, proizvajalec očal Oakley bo zabeležil nenadejan prihodek, Grčija pa s počitnicami zanje ne bo rešila propadle turistične sezone zaradi štrajkov. V jami skovana solidarnost se bo razblinila, ko se bo triintrideseterica skupaj s kolegi iz zdaj bankrotiranega rudnika prek borze dela porazgubila po novih službah, kakšnemu med njimi pa bo 69 dni, preživetih v "grobnici", dosmrtna mora. A vse navedeno sodi v srečni konec čilske rudarske drame. Nesrečni je sporočilo, da postaja solidarnost medijski šov. ali pa je ni. V dneh, ko so bili rudarji "prime news" vseh televizij in časnikov po svetu, je kje v drobnem tisku ali na koncu poročil zdrsnila mimo novica, da se število lačnih po svetu približalo milijardi ter da je konstruiranje reševalne kapsule zanje preloženo za čase, ko bo siti in bogat svet prišel iz krize, v katero ga je pahnilo služenje lastnemu egoističnemu interesu po še več bogastva.
Bo ta milijarda kdaj doživela 24-urno "živo pokrivanje"? Zagotovo ne, ker ne le politiki, ampak tudi podjetniki vedo, da tam ni dividend. Ne nazadnje si je zato najbogatejši Indijec Mukesh Ambani zamislil prvo milijardo vredno domovanje na svetu - 27-nadstropno zgradbo s tremi heliodromi v Mumbaju, da ima lepši pogled na 230 milijonov lačnih sodržavljanov.
*Vsi smo dobro v zatočišču, vseh 33.
