Eno so politične simpatije in preference, vprašanja političnega okusa. V tem pogledu ne bom skrival, da Janković ni po mojem okusu. Vtis, ki sem ga dobil o njegovi prvi štiriletki, je, da je šlo za tip vladavine, ki se giblje v sivi coni na meji zakonitega: ki, če je mogoče, prireja zakone lastnim interesom, če ni, pa jih izigrava in krši pravila. Če čez oblastno početje ne more našiti zaplate demokratičnega procesa odločanja, se posluži argumenta učinkovitosti: to ali ono je treba narediti, in če se na vsakem koraku ravnaš po črki zakona ali pravila, ne prideš nikamor. Saj Ljubljančani so ga vendar pred štirimi izvolili, da bi kaj naredil, da bi od njega mesto kaj imelo, in volilnih obljub pač ne gre žrtvovati legalističnim pedanterijam. Pomembni so dosežki. Dosežki kot taki. Niti pot do dosežkov niti njihova narava: ali so potrebni; če so potrebni, ali so bolj potrebni od česa drugega; kakšna je njihova cena, ne le neposredna; ali si jih lahko privoščimo; kdo jih bo plačal in kako; kdo bo od njih imel koristi ali ugodnosti? Meni je politika športa in iger tuja, naravnost odvratna. Pač stvar okusa. Zavajanja, kakršno je bilo tisto o kritju stroškov templja v Stožicah, bi bilo treba po mojem mnenju kazensko sankcionirati, ne nagraditi. Graditev parkirišč v središču mesta je zame razvojna norost - tudi če mi ni mar, da je mestni zrak, ki ga diham, kritično slab, in tudi če me čisto nič ne gane tako imenovana kulturna dediščina. Postavljati poslovno-nakupovalna središča je zabloda, ki se ji je čas iztekel. Tu v Kaliforniji, kjer preživim del leta, me je pot zanesla v taka središča, ki so postala naselja duhov. Če so si Američani postavili Pioneertown, da bi upredmetili iluzijo o mitskem divjem Zahodu, so raznorazna "središča", ki si jih postavljajo Slovenci, obsojena na to, da bodo postala naša Pioneertowns: materializirane iluzije o Ameriki, ki izginja. Še Walmart se je zdaj odpovedal nakupovalnim velesrediščem.

Prišel sem v taka leta, da me gradbišča ne fascinirajo več. Vprašujem se, kakšno Ljubljano ustvarja gradbeniško revolucionarstvo? Ne mislim toliko na estetski videz, bolj na to, kakšen model življenja se s tem postavlja, komu se izroča mesto in komu se ga jemlje. Ko gledam, kaj se dogaja, se v meni zbuja konservativni refleks: raje od graditeljstva bi imel konservatorstvo. Moj konservatizem pa se neha, ko vidim, kako ta župan neguje družinske vrednote. (Ali pa bo kdo dokazal, da gre pri tem le za zlonamerne govorice?) Če se že kdo mora poklicno ukvarjati s tem, naj se raje cerkev. V moderno politiko pa družinske vrednote ne sodijo. Vsaj dotlej ne, dokler ne bo kdo uspešno križal demokracije z mafijo in bomo takega križanca posvojili.

Skratka, za tako politiko in tako vladavino ne bi nikdar volil. Če je to levica, me v tej levici ni. Toda, ali to je levica? Edina razlaga, zakaj bi temu lahko rekli levica, ki se mi zdi logična, je, da Janković ni Janša, da je celo nasprotnik Janše. Janša velja za desničarja, Janković je torej levičar. Janša je zlega duha spustil iz steklenice. Če ga bodo na stara leta začeli preganjati sadovi velikopoteznih poslov z Mercatorjem, kar naj ga. Ni mi pa niti ljubo, da mesto zato postane trgovina na veliko in drobno, niti se mi ne zdi modro, da Janšo postavimo na tisto strukturno točko, ki določa, kdo je kdo ali kaj v slovenski politiki. Razmerje do Janše ali njegovo razmerje do koga ali česa zame ni kriterij levičarstva.

Ampak, poglejmo nekaj, kar je resnejše od osebnih političnih preferenc ali pripisovanja prevelikega pomena kakemu politiku. Levica je moderen politični pojav in pojem. Levice ni bilo ne v starem Rimu, ne v srednjem veku, ne v renesansi... Pojav levice je najtesneje povezan z oblikovanjem političnih strank, ki so prav tako izrazito moderen politični pojav, medtem ko je pojem levice povezan s položajem predstavnikov strank v parlamentu. Levica je pojem, vezan na moderen politični predstavniški sistem, predstavništvo ljudstva pa se izbira na volitvah, na katerih se za glasove potegujejo praviloma strankarsko organizirani parcialni politični interesi.

Politične stranke niso nič simpatičnega, so pa manj pogubne od kakega enotnega celovitega organskega političnega telesa in prepreka za vsiljevanje tovrstne politične enotnosti. Kakšna stranka je lahko totalitarizem v malem, je pa, dokler so še druge stranke, napoti velikemu totalitarizmu. Enostrankarskega sistema ni (ker ena sama stranka pač ni stranka), niti ni, od moderne sem, nestrankarskega predstavniškega sistema. To ne pomeni, da, denimo, fašizem ni moderen politični pojav, je pa, tudi če je izvorno vezan na kako politično stranko, ko enkrat zavlada, sistem, ki je onkraj strankarske politike in delitve na levico in desnico.

Sklep, ki iz tega sledi, je, da ne moremo imeti nestrankarske ali nadstrankarske levice. Kak posameznik lahko ima take ali drugačne ideje ali sentimente in ti njegovi pogledi so lahko enaki ali podobni tistim, ki jih razglaša kaka stranka, denimo leva, toda če ta posameznik ni član nobene leve stranke, ni levičar v modernem političnem pomenu. Lahko je neodvisni intelektualec, lahko je kake vrste aktivist, ni pa neodvisni levičar. Če je neodvisen, ne more biti levičar. Celo leve stranke, ki so zavrgle vse levičarske ideje, so bolj levica kot nekdo, ki ima levičarske ideje, pa ni v levi stranki. Take stranke so seveda negativen, destruktiven pojav in to, kar negirajo, je navsezadnje strankarski sistem in moderna predstavniška demokracija. Neodvisni kandidati, ki menda imajo levičarske poglede, in leve stranke, ki so se očistile levičarskih idej, sta dve plati istega pojava. Po inerciji bi lahko rekli, da je ta pojav nekaj takega, kar smrdi po fašizmu ali mafiji. Morda bi se s tem prenaglili. Diagnosticiramo lahko zaton obstoječega, globalno dominantnega, političnega sistema. Kaj je tisto novo, kar nastaja, je manj jasno. Vsaj bolje je, da si ne domišljamo prehitro, da nam je že jasno, kaj to je. Nekaj pa je jasno: zmaga nestrankarskega Jankovića in slabi rezultati levih strank ob nizki volilni udeležbi kažejo, da je z levico v Ljubljani zelo slabo. Z ljubljansko aroganco bi lahko rekli: slabše kot na vasi.