Človek, ki dogajanje okrog Olimpije spremlja takole od daleč, se silno razveseli vsake besede, ki jo blagovoli izustiti kdo izmed poučenih. Celo poletje namreč Janez Rajgelj, kot bi bil član liste našega novega starega župana, dela. In to toliko, da sploh nima časa za pojasnila, komentarje in podobna jajčka. Pa saj nam je vse jasno. Klub je dolžan pač na vse strani in verjetno ne bi bil nihče presenečen, če bi se razkrilo, da še Žarko Đurišić čaka na kak zavojček nekoč obljubljenih nemških mark.

Seveda razumem, da si nihče v klubu ne upa jasno in glasno povedati, da nas zaradi vsega tega najverjetneje čaka še ena rezultatsko skromna sezona, z eventualnimi trenutnimi prebliski in eno ali dvema senzacionalnima zmagama v evroligi. Stavek ali dva v tej smeri, so bržkone prepričani klubski veljaki, in že bi podirali rekorde po številu praznih sedežev v svoji krasni novi dvorani, dvanajsttisočglavo množico na petih tekmah evrolige pa Rajgelj trenutno kot vroče žemljice prodaja potencialnim vlagateljem in jih prepričuje, da bi z malce sreče letos lahko tudi v Evropi prišli kar daleč.

A to je seveda bolj kot ne v današnjih razmerah misija nemogoče, sploh če vsako sezono začenjaš iz nule oziroma pravilneje rečeno iz minusa. Trener Jure Zdovc je sicer ostal za krmilom, a kaj, ko mora znova graditi od temeljev dalje in ko bo spet polovico sezone porabil za to, da si bo zapomnil imena svojih igralcev. Upamo lahko le, da bo letos vedel, kdo je njegov šef, komu je dolžan pojasnila in komu se lahko pritoži, če stvari ne bodo štimale. Upamo lahko, da se bo letos vedelo vsaj to, kdo v tem klubu pije in ne plača.

Sicer verjamem, da je marsikdo ob lanskoletnem neverjetnem dosežku košarkarjev Partizana pomislil, da bi kaj takega lahko uspelo tudi zeleno-belim, a o tem preprosto nima smisla razmišljati. Beograjčani so trenutno svetlobna leta pred Olimpijo, saj je bil njihov lanskoletni uspeh plod dolgoletnega, skrbno načrtovanega in dosledno izpeljanega projekta pod pokroviteljstvom Vlada Divca in Predraga Danilovića ter v izvedbi novega velikega balkanskega košarkarskega strokovnjaka Duška Vujoševića, ki je bil, preden se je uvrstil med prve štiri v Evropi, trener Partizana kar osem let! V vsem tem času so imeli črno-beli nekajkrat precej boljši igralski kader kot v prejšnji sezoni, ko so suvereno v štirih tekmah izločili izraelski Maccabi in bili le sekundo ali dve oddaljeni od uvrstitve v veliki finale.

Od Olimpije, če ji bo s pomočjo filmskih trikov uspelo pod kakšnim povštrom najti skrite fičnike za Ožbolta in Ilievskega ter vsaj večino zdajšnjih igralcev zadržati do konca sezone, lahko letos pričakujemo kvečjemu sem ter tja solidno košarko. Brez pritiska prevelikih ambicij bi morda poskrbela še za kakšno presenečenje v rezultatskem in morebiti tudi igralskem smislu, saj je tu zbranih kar nekaj mladcev, ki bi se lahko v prihodnje razvili v dobre košarkarje. A bojim se, da se bomo navijači prav v letošnji sezoni morda dokončno morali sprijaznili s tem, da je za Olimpijo v tem trenutku velik uspeh že vsaka zmaga v evroligi in sama uvrstitev na zaključni turnir lige NLB.

In ravno zato bi si človek od vsega še najbolj želel, da bi se končno enkrat na začetku sezone ne govorilo le o tem, kako preživeti do junija prihodnje leto, marveč da bi nekdo vsem nam, ki ne zmoremo prebirati misli Olimpijinih velikih mož, povedal, kaj je cilj tega kluba, denimo, v sezoni 2013. Torej, kje smo in kam gremo. Neznansko me namreč zanima, ali ta superpridni Janez Rajgelj med trenutnim oddajanjem prošenj za premostitvene kredite, povečanje limitov in znižanje negativnih obrestnih mer vsaj za hipec uspe pomisliti na to, kakšen klub naj bi postala Olimpija, ko enkrat ne bo več v minusu. Ali on ve, za kaj se sploh bori?

Bojim se namreč, da bodo resnične težave nastopile šele takrat, ko bo Olimpija nekoč le izplavala na površje in bodo njeni zvezdniki spet igrali še za kaj več kot za sendviče in kavo. Takrat bodo šele njenim privržencem zopet resnično zrasli apetiti in bodo od svojega priljubljenega kluba dejansko nekaj konkretnega pričakovali. In če se bo tudi takrat, tako kot zadnjih ne-vem-več-koliko ponesrečenih let, ekipo sestavljalo pet pred dvanajsto ter se bolj ali manj oprezalo le za igralci, ki so jih drugi klubi pozabili zasesti, bo zgodba lahko zgolj podobna številnim dosedanjim, razočaranje in tudi bes navijačev pa bosta takrat veliko večja in morebiti za prihodnost kluba tudi bolj usodna. Težko je sicer natančno predvideti, koliko življenj ima še Olimpija, a veliko jih po vseh teh kalvarijah vendarle ni moglo ostati.