Šola za klovne(se)

»Prvič, odkar sem v politiki, sem doživel, da je bilo ljudi v prestolnici pred lokalnimi volitvami strah. Prihajali so ljudje, ki so dejali, da je škandal to, kar se dogaja s prostorskim načrtom, vendar so se bali podpisati (peticijo za razpis referenduma, op. p.), češ da bo župan to prej ali slej videl in bodo čutili takšne ali drugačne posledice.« Kot je dodal, po letu 1990 še ni srečal tako razširjenega strahu pri podpisnikih raznih peticij.

Janeza Janšo je strah (TVS, 7. oktobra 2010)

*****
Me pa skrbi ena stvar, in to je nizka volilna udeležba, še posebno v mestih očitno vlada apatija, morda ponekod tudi strah, in tisti, ki danes slavijo z visokimi odstotki, bi se morali vprašati, zakaj je ponekod polovica volilcev ostala doma.
(…) Sicer pa čestitke ne samo gospodu Jankoviću za to zmago, ampak čestitke gospodu Jankoviću in Pop TV za to zmago.

Janeza Janšo skrbi volilna udeležba (Pop TV, 10. oktobra 2010)

*****
Ste volili za neprave kandidate? Potem vas je najbrž strah in zato niste upali obkrožiti »naših«. Tako vsaj meni vodja opozicije. Pravzaprav smo domnevo o prestrašeni Ljubljani najprej slišali iz ust županske kandidatke Zofije Mazej Kukovič. Namreč, ko so pobudniki ugotovili, da jim je uspelo zbrati manj kot polovico (46 odstotkov) potrebnih podpisov za pobudo za referendum, ki bi rušil nov prostorski načrt, je razložila nesporni neuspeh z besedami, da so bili ljudje prestrašeni, da si niso upali deponirati svojega glasu, ki bi ga vsekakor oddali, če ne bi tvegali preveč. Ko sem to slišal, sem si rekel, da je očitno niso naučili, kaj se v takih nerodnih situacijah pove. A smo kmalu po tem lahko slišali, da je nebuloza izborno Janševa.

Ne vem, kakšne cilje si je Janševa stranka postavila v Ljubljani, a vse, kar so naredili, je dejansko bil del idealnega recepta za poraz. Izhodiščno že sam izbor kandidatke. Ko so jo razglasili, je bilo jasno, da bodo še enkrat v Ljubljani doživeli poraz. A kakor koli. Verjetno niso šli v volilno tekmo z motivacijo poraza, ampak so verjeli v svojo kandidatko. Če je tako, potem očitno niso dojeli, da obstajata vsaj dve železni pravili volilnega nagovarjanja. Prvo je to, da kandidat ne more zmagati zgolj z negativno kampanjo, zgolj s prikazovanjem negativnih plati konkurenta. Nujen, čeprav ne zadosten pogoj, je pozitivna kampanja; lasten program. Ko gre za komunalne volitve, tudi zelo konkreten – projekten.

Splošne krilatice o kvaliteti življenja, skrbi za otroke, za starejše, za naravne površine itd. ne štejejo veliko. To govorijo vsi. Če bi vprašali volilce, po čem so si »programsko« najbolj zapomnili kandidatko SDS, bi verjetno asociirali dve bizarni programski točki. Ena je obljuba o 15.000 (petnajst tisoč!) novih delovnih mestih. Kar je v teh težkih časih še za državo sanjska številka. In druga, še bolj odbita, je projekt železnice iz Ljubljane preko Pučnika do Krvavca. Takšne programske točke so ali samosmešenje kandidata ali podcenjevanje in norčevanje iz volilcev. Slej ko prej oboje. In drugo železno pravilo volilnega nagovarjanja pravi natančno to: ne podcenjuj in ne obtožuj volilcev. Kaj pa je drugega Janševa ocena, da ljubljanski volilci ne volijo in ne ravnajo v skladu z njegovimi pričakovanju zaradi tega, ker so prestrašeni? Kaj pa, če imajo preprosto dovolj in preveč referendumov, če imajo dovolj in preveč politikov, ki ti nenehno izstavljajo moralne zadolžnice? V letu 2010 je neumno pojasnjevati vedenje volilcev s strahom. Ljubljana je tudi v svinčenih časih, ko je preostala Slovenija molčala, znala in upala (spre)govoriti. In spregovorila je tudi tokrat. Zavedam se, da je težko dokazati, a prepričan sem, da je zmaga, kakršne se niso nadejali najbolj optimistični Jankovićevi navijači, delno tudi rezultat tega nepremišljenega podcenjevanja in žaljenja ljubljanskega volilnega telesa.

Kot da so ljudje ravno zaradi tega, jezni in užaljeni, šli volit. In zato so, kljub prehitremu in površnemu Janševemu očitku, dosegli čisto spodobno volilno udeležbo. Ki je dosegla le pol odstotka manj, kot je bilo povprečje za mestne občine. Volilna udeležba je bila sorazmerno nizka tam, kjer je bil rezultat že vnaprej jasen. Najnižja je bila v Celju (38,27 odstotka), kjer ni bilo kandidata, kandidatke, ki bi resno ogrožal/a Šrota. In navsezadnje, Ljubljana zna aktivirati volilno telo vselej, ko je tekma odprta, ko je izid negotov. Na županskih volitvah 2006, ki so bile negotove, je bila udeležba kar 58,9-odstotna, kar je presegalo ne samo povprečje za mestne občine, ampak kar slovensko povprečje. In na državnozborskih volitvah 2008 je bila daleč najvišja volilna udeležba v Sloveniji v volilni enoti Ljubljana Center (kar 69,55 odstotka) ter Ljubljana Bežigrad (67,34 odstotka). In ravno ta presenetljiva presežna volilna udeležba, zlasti v okrajih, ki pokrivajo mestno občino, je Janšo stala zmage in ponovitve mandata. Od tod njegova »ljubljanska bolečina«.

Janša ima prav, ko pravi, da volilna Slovenija ni samo Ljubljana. Vsekakor. A »problem« je v tem, da je Ljubljana krucialna. No, zgolj z Ljubljano ne moreš dobiti volitev, a brez nje jih izgubiš. Ljubljana ga je v fotofinišu premagala 2008. Ljubljana je »premagala« preostalo Slovenijo in zavrnila rušenje arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Itd. Če bo hotel še kdaj na tron, bo moral, podobno kot je šel v vrečevino odeti spokorjeni Henrik IV. v Canosso, stopiti do ljubljanskega papeža, da mu da odpustke in ga popelje v Stožice ter posadi na častno tribuno. Denimo na pomlad na velepomembni nogometni tekmi z Italijani, ko bodo vsi drugi politični veljaki s ščetkami v roki čakali, da zmagovalcem očistijo kopačke. Lahko pa je trmast in ostane v grehu. In porazu.

Nekateri se pridušajo, da je v ljubljanskem mestnem svetu v zadnjem mandatu deloval namazan glasovalni stroj. Tisti, ki ga je to motilo, se mora sprijazniti, da bo poslej še huje, kajti večina bo formalno močnejša in po ponovljenem mandatu legitimnejša. Zato je vsekakor odveč razmišljati spet o kakšnem referendumu. Tokrat o garažni hiši pod tržnico. Tega se sicer ne da preprečiti. A kakšna je legitimnost referenduma, če je prejšnji župan imel ta projekt v svojem programu in dobil večino? In kljub nekaterim oporekanjem vztrajal ter ob ponovljenih volitvah dobil še višjo, tako rekoč »ustavno« večino. Vsekakor parlamenti, pa naj so državni ali občinski, v katerih je vodilna opcija premočna, brez resnega nadzora, niso dobri za vzpostavljanje demokratičnega duha. Že res. A tega ne moreš očitati tistemu, ki je zmagal. Kako pa naj se obnaša? Naj se večina v mestnem svetu razdeli na par – nepar in eni glasujejo proti drugim? Kolikokrat pa je v mandatu 2004–2008 SDS glasovala proti svojim predlogom? Kolikokrat je oporekala predsedniku vlade? Odgovornost ni pri zmagovalcu, ampak pri tistem, ki je dopustil sramotni poraz.

Ampak eno stvar pa ima Janša prav. Ravno s tem, da nima prav. Namreč okrog vloge medijev pri Jankovićevem triumfu. Ni težko preveriti, da so praktično vsi mediji mesece neizprosno secirali dosedanjega župana in njegove projekte. Med najbolj neizprosnimi je bila gotovo Pop TV. Na zadnjem soočenju, pri katerem gledalec ni vedel, ali gleda posebno volilno oddajo ali nadaljevanje Big Brotherja, je sploh bil ves scenarij usmerjen proti enemu kandidatu. In očitno je na teh volitvah Janković premagal tako konkurente kot medije. Formula je znana. Volilci se praviloma solidarizirajo z žrtvijo. In na neki sprevrženi način so zato najbolj nenaklonjeni mediji staremu-novemu županu najbolj pomagali.

Ja, vsaka šola nekaj stane. Najdražja je tista, iz katere nič ne odneseš.