Ta vizija je vrela iz Valentina Inzka, predsednika narodnega sveta koroških Slovencev, na slavnostni seji ob devetdeseti obletnici plebiscita, s katerim so njegovi predniki ob lažnih obljubah in izmišljenih strahovih obrnili hrbet šele nastajajoči domovini. V dvorani grbov deželnega parlamenta v Celovcu ni bilo v ozračju nič takega, kar bi Izkovo vznesenost utemeljevalo, in tudi ves tridnevni program slovesnosti, vključno z včerajšnjo osemurno povorko, ni kazal, da bi se kar koli na eni ali drugi strani Karavank v času od slovenske osamosvojitve, njenega vstopa v EU in padca schengenske meje že spremenilo. V odnosu do manjšine namreč, ki ostaja ujeta v že skoraj stoletni coni somraka, medtem ko se je svet okoli nje že večkrat obrnil na glavo.

Inzko je izkušen diplomat, ki se je v osemdesetih letih v Beogradu kalil v mitih, ki obsedajo Balkan in okolico, in se zdaj znova v Bosni, pri čemer njegova matična Koroška in tamkajšnji slovenski ali avstrijski živelj nista izjema. Vznesenost, s katero je končal tričetrturni nagovor, se je zato razblinila, še preden je potihnil zmeren aplavz. Glasnejši je namreč odmeval že takoj po mnogo krajšem nagovoru Rudolf Galloba, predstavnika Ulrichsberga - skupnosti koroških domovinskih organizacij, kot sta Heimatdienst in Zveza brambovcev - ki je Inzkovo obširno predstavitev neizpolnjenih obljub avstrijskih oblasti in zgodovinskega trpljenja koroških Slovencev pospremil z besedami, da je slovesnost pač v parlamentu, kjer je treba prenesti drugačno mnenje, hkrati pa ponudil "zgodovinsko" razlago enega najrazvpitejših manjšinskih vprašanj - dvojezičnih napisov - na primeru gradiščanskih Hrvatov. "Če imajo tam Hrvati dvojezične napise, je to čisto nekaj drugega kakor na Koroškem. Tu smo bili obrambno vojno, Slovenci in Jugoslovani so nas v zgodovini že dvakrat zasedli. Imamo skupno mejo, ki je Gradiščansko s Hrvaško nima," je proti "potvarjanju zgodovine, ki sem jo sam živel in se nam je ni treba sramovati", agitiral Gallob in spravno obljubil dvojezične table, če bo tako odločil avstrijski zvezni parlament. Obrambna drža in pogojevanje, ki naj bi do leta 2020 po Inzkovo povsem izginila iz avstrijske Koroške, sta prevevala tudi Josefa Lobniga, predsednika deželnega parlamenta, in Gerharda Dörflerja, koroškega glavarja, ki je po nočnem razmisleku slavnostni nagovor predsednika narodnega sveta koroških Slovencev označil za "razočaranje" ter menil, da si je Inzko želel prilastiti prireditev, ko je odmerjeni mu čas samovoljno sedemkratno podaljšal.

Vsaj nekdo si je v imenu manjšine in njene matične domovine skušal vzeti nekaj prostora v obeleževanju koroškega plebiscita, ki je tradicionalno enostransko tudi zaradi bojkotov, ki jih pubertetniško uprizarja Ljubljana. Zadnjega najbolje ilustrira pismo Boštjana Žekša, ministra brez listnice, odgovornega za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, koroškemu deželnemu glavarju. Tik pred obletnico je Dörflerju na marčevsko vabilo odgovoril: "Za zamudo z odgovorom je krivo moje odlašanje, ker sem že med Vašim obiskom pri nas v Ljubljani (novembra 2009!?, op. p.) izrazil mnenje, da se bom slovesnosti udeležil le, če bo do tedaj prišlo pri urejanju položaja Slovencev na Koroškem vsaj do minimalnega in simboličnega napredka, na primer da bi se uredilo financiranje glasbene šole. Ker do sedaj do tega ni prišlo, se slovesnosti na žalost ne morem udeležiti in Vas pozdravljam v prepričanju, da bo drugo leto proslavljanje 91. obletnice plebiscita potekalo v za manjšino pozitivnejšem vzdušju ob rešenih nekaterih bistvenih problemih." Nekaj fičnikov za glasbeno šolo, pa bomo že rajali skupaj na plebiscitnem žuru...

Daleč od tega, da bi se navduševal nad kakšnim bolj "blut und boden" stališčem matične Slovenije do koroških sonarodnjakov. A v Ljubljani je v zadnjih dvajsetih letih, odkar imamo svojo državo, vse bolj jasno, da je Slovence onstran Karavank puščala na cedilu predvsem matica, a hkrati že od samega plebiscita sem izgovore iskala pri drugih, najsi bo v Beogradu ali na Dunaju. Nekako v duhu, ki ga pričarajo časopisi iz leta 1930, torej ob deseti obletnici plebiscita. Takrat so se v tednih pred 10. oktobrom razpisali o napovedanih koroških dnevih ali večerih ter priložnostnih gledaliških proslavah, mašah za padle junake in pevskih nastopih. Vse je kazalo, da bodo prebivalci jugoslovanske Slovenije množično obeležili "spomin črnega dne", toda tik pred obletnico so se zaradi uradne prepovedi začele vrstiti odpovedi prireditev. Enoznačnega odgovora na to zgodovinarji niso našli, obtoženi so zunanjepolitični pomisleki takratnih jugoslovanskih oblasti v časih kraljeve diktature, omenjan pa je tudi strah koroških Slovencev pred povračilnimi ukrepi zaradi morebitnih incidentov na slovenskih prireditvah.

Zunanjepolitični pomisleki so bili v igri leta 1990, ko se je Slovenija tudi z dunajsko podporo izvijala iz jugoslovanskega objema, pa leta 2000, ko je pot v EU vodila prek Avstrije (in Italije). Kakšni so bili pomisleki, da tistega, kar je Ljubljana načrtovala, a ni storila v jugoslovanski diktaturi 1930, ni storila ob sedanji devetdeseti obletnici "črnega dne", ni znano. Namesto bojkota slovesnosti bi si lahko zamislili kakšno svečanost za vsa izgubljena poosamosvojitvena leta, ko se je in se še domovina mačehovsko obnaša do zamejcev.

Morda pa zajec tiči v drugem grmu. Da se slovenska oblast zaveda, da se še bolj mačehovsko obnaša do Slovencev tukaj, kar je Inzko s svojo "kvaliteto kot identiteto", ki bo Slovenijo in Koroško ob stoletnici plebiscita pripeljala na skupno proslavo, zelo naivno spregledal.