Za zmagovalca nobena bitka ni nikoli zadosti hitro odločena, za premaganca ne traja nikoli zadosti dolgo.
C. von Clausewitz: O vojni - VI. Trajanje spopada
Noben spopad se ne odloči v enem posamičnem trenutku, čeprav obstajajo v vsakem zelo pomembni trenutki, ki zlasti vplivajo na odločitev. Izguba spopada je torej postopno prevešanje tehtnice navzdol.
C. von Clausewitz: O vojni - VII. Odločitev spopada
Zame je ena najprijetnejših novosti, ki jih je prinesla kampanja za lokalne volitve, kandidatura zdravnika Petra Bossmana za piranskega župana. Najprej zaradi svežine pristopa k nagovarjanju volilcev, ki je resnično duhovita in domišljena, kot le malokatera doslej. Namreč po tem, kar sem izbrskal s spleta, so temeljne točke in postavka izpisane na repliko formularja za zdravniške recepte po obrazcu: anamneza - diagnoza - terapija. Pač za posamezna vitalna področja življenja v obalni občini. Poleg tega pa so videopredstavitve vredne ogleda. Sem prepričan, da bi elementi kampanje, če bi jo vodili za kakšno veliko politično osebnost v veliki državi, šli v literaturo kot zgled dobre kampanje, ki iz kandidata izvleče najboljše. O tem, da bo v Piranu kandidiral zdravnik črne rase, sem nekaj slišal in se mi je zdelo prikupno, a nič nisem vedel ne o tem, kdo kandidira, ne kdo je, ali ne gre zgolj za kakšnega eksota brez realnih predstav o sebi ali za človeka z jasnimi vizijami. Več pozornosti sem namenil fenomenu "piranskega kandidata", ko sem se v soboto popoldan sprehajal po Piranu in malo povprašal, kaj domačini menijo o zadevi. Da ne bo nesporazuma. Nobenega navijanja ali lobiranja ni za tem. Sam sem občan Ljubljane in svoje lokalne ter lokalnopolitične interese skušam realizirati v Ljubljani. In o Piranu, in tudi o dosežkih njegovega dosedanjega župana, vem premalo, da bi lahko kompetentno sodil. Edino, kar kot naključni obiskovalec vidim, je totalna diktatura ljudske volje, ko gre za delikatno vprašanje prometa v mestnem jedru. Pač še en primer, kako ljudska iniciativa, "demokracija od spodaj", povozi racionalne in na daljši rok dobre rešitve za vse. Tako za stanovalce kot za obiskovalce mesta. V Piranu je po "uspelem referendumu" spet popolna prometna anarhija, avtomobile puščajo povsod in na obalnem sprehajališču proti Punti sprehajalci odskakujejo pred brezobzirnimi vozniki, ki spuščajo solidne doze izpuha na krožnike gostov v restavracijah.
No, v resnici me kandidatura Bossmana za župana zanima v prvi vrsti iz socialno- in političnopsihološkega vidika. Postavi se namreč načelno vprašanje, ali je pregovorno "črna", provincialna Slovenija že dovolj zrela, da izvoli nebelega političnega reprezentanta na dovolj visoki ravni. Ko so Američani naredili zgodovinski premik in izvolili Obamo za predsednika, je to bil tektonski premik. Novo poglavje nacionalne zgodovine. In takrat so mnogi modrovali, češ, končno so ti "zarukani" Američani naredili nekaj, kar bi se moralo zgoditi že zdavnaj. Že res. A takrat sem komentiral, da se Slovenci lahko muzamo ob Američanih, a pravo vprašanje je, ali smo sami sposobni tega, kar so naredili Američani. Izvoliti svojega Obamo. Pa čeprav le za župana.
Zakaj? Ker barva definira stanje. Namreč psihološka percepcija tujca in tujosti je percepcija njegove drugačnosti. Prosto po Georgu Simmlu: Tujec ni človek, ki danes pride in jutri odide. Ta je popotnik. Tujec je človek, ki danes pride in jutri ostane. Ki ostane in hkrati demonstrira svojo drugačnost. Drugačnost življenjskega stila, kulture, religije, kulinaričnih navad… Barva kože je drugačnost vseh drugačnosti. Vse se da nadoknaditi ali vsaj prikriti, le barve kože ne. Zato je premagovanje "barvnega predsodka" najtrši oreh. In relativni uspeh najbolj veličasten.
Slovenci in Slovenke ne zavračajo barve kože a priori in na vseh področjih. Sloveniji je že stara socialistična oblast servirala zdravnike drugih ras. Skoraj ga ni zdravstvenega doma, kjer kakšno obdobje ne bi stažiral ali ordiniral kakšen obarvan zdravnik. In v glavnem so to ljudje sprejeli brez prevelikih odporov. Nekateri so se celo ustalili, si ustvarili družino, dom in veljavo v lokalnem okolju. A eno je biti zdravnik, nekaj drugega pomeni poseči po ikonah ter simbolih moči in odločanja "pravih domačinov". V nedeljo bom navijal za Bossmana. Če ga izvolijo (četudi v drugem krogu), bo to Slovenijo potisnilo k nezadržnim spremembam. Ne bo zgolj Bossman premagal tekmecev. Slovenija bo premagala samo sebe. Svojo ujetost v stereotipe in predsodke.
Seveda je absurdno. A za črno Slovenijo je bolj normalno in sprejemljivo, da za župansko verigo kandidira oseba, ki si je uredila stalno bivališče teden pred začetkom kampanje, kot nekdo, ki že leta - konkretno Bossman četrt stoletja (!) - živi v nekem kraju, pozna ljudi, pozna probleme. In se čez konec tedna, ko konča službo, ne odpelje nekam drugam domov.
Navsezadnje je bila na videz nenavadna že uspešna kandidatura Zorana Jankovića za ljubljanskega župana. Banalno. Tudi njemu se je ves čas ali eksplicitno ali implicitno podtikalo tujost. Pa mu do čistokrvnosti manjka le pol strešice. Njegov materni jezik je slovenski, v Ljubljani je odraščal, se šolal, delal. A najpogostejši očitek ulice je, da je Balkanec, balkanski šerif, opankar… In tisti, ki malo poznajo tehnologijo in misterij spontanih ljudskih spletnih forumov kot zidu resnice, vedo, da se vzorce "spontanih predsodkov" generira in definira nekje iz ozadja. A še bolj je zanimivo, da sta si v primeru Jankovića hote ali nehote podala roko nacionalni in kulturni predsodek. Predsodek plebsa in dela kognitivne elite. Ljubljanskega župana presojajo po domnevnih osebnih atributih namesto po vsebinah. Vsebine, ki bi naj bile ključne, so - tako se zdi - zgolj površen okrasek h karikiranemu portretu. Vprašanje pa je, ali molčeča večina sledi temu miselnemu vzorcu. Župan, županja, kdor koli pač, mora ustvarjati infrastrukturne pogoje za to, da kot posamezniki in interesne skupine lahko realiziramo svoje kulturne, zdravstvene, varstvene, okoljske, športne, bivalne in druge pogoje. Ni nujno, da nam je podoben/-a. Drugače rečeno. Bolj banalno je, če kandidatka Zofija skuša nerodno in nepristno repati, da bi se z njo istovetili v estetskem vzorcu, kot če kandidat Zoran vzneseno posluša Danielo ali kar koli pač.
Ljubljana je v zadnjih letih postala prizorišče zaporednih porazov desnice. In to zato, ker je vodja, čeprav je po poklicni usposobljenosti in psihološki strukturi vojak, padel pri strateških vprašanjih. Ljubljane ni enostavno premagati. Včasih se zdi, da je trmasta. Da deluje navkljub. Pred štirimi leti je bilo vse odprto do trenutka, ko so v petek pred volitvami v takratnem Šrotovem Delu objavili končni napad na zdajšnjega župana. Kar je bilo podcenjujoče predvsem do volilcev. In v nedeljo na volilni dan so padli na realna tla. Vmes so se zgodile državnozborske volitve, ki jih je odločila Ljubljana. Enako je bilo z referendumom o arbitražnem sporazumu. In kaže, da so tudi za zbiranje podpisov za referendum o prostorskem planu nagovorili le malo Ljubljančanov.
Pa vsi ti porazi sploh niso bili nujni. Če bi vodja in njegovi vojaki brali literaturo o strategijah, bi poznali temeljno pravilo: Če tekmeca, nasprotnika, celo sovražnika ne moreš premagati, sodeluj z njim. Ali pa izgubi.
*Petra Bossmana za predsednika
