"S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja."

Za dr. Franceta Bučarja, predsednika novokonstituirane skupščine RS, se je državljanska vojna končala 9. maja 1990.

***

"Tisti, ki Janšo poznamo, vemo, da so to podtikanja, da je to nadaljevanje državljanske vojne."

Za Franceta Cukjatija se državljanska vojna po novem vozi z osemkolesniki. (Dnevnik, 25. september 2010)

***

Leta 1974 so v džungli na filipinskem otoku Lubang odkrili nekdanjega japonskega vojaškega obveščevalca Hira Onodo, ki ni vedel za japonski poraz v drugi svetovni vojni in tudi ne za smrt japonskega cesarja Hirohita. Onoda se najprej ni želel predati, o tem pa ga je nato prepričal njegov nekdanji poveljnik, ki je moral iz Japonske prileteti na Lubang.

Za zvestega japonskega vojaka se je vojna končala že pred 25 leti. (MMC, RTV, 27. maj 2005)

***

Še desetletja po japonski kapitulaciji so vsake toliko obšle svetovne medije vesti o kakšnem starčku, ki so ga v razpadli japonski uniformi našli kje globoko v džungli pacifiških otokov, Indonezije, Filipinov…, kjer je zvesto stražil kakšen vojaški objekt in čakal novo komando. Zadnji primeri niso stari niti pet let. Niso vedeli, da je konec vojne? Niso vedeli, ker niso verjeli. No, nekaj takega se ne dogaja samo pozabljenim Japoncem tam nekje globoko v džunglah nenaseljenih ali redko naseljenih otokov. Dogaja se tudi pri nas. Vsake toliko se kje pojavi kakšen "Japonec", ki je prepričan, da vojna še traja. Tudi državljanska.

Kdaj se je vojna pravzaprav končala? Če hočete, državljanska vojna. Za mojo generacijo že zdavnaj. Takrat, ko so otroci partizanov vzpostavili distanco do vloge in "zgodovine" svojih očetov. In ne le sinovi in hčere, tudi partizani sami. Kocbek, Zupan... Pravzaprav skoraj ves kritični potencial humanistične elite povojne generacije je imel korenine v partizanstvu. Zato je moja generacija, razen redkih fanatičnih "Titovih mladincev", ki so častili idole in ikone, živela življenje onkraj delitev. Obrnjena v prihodnost, v svet. Zato sem se nadvse čudil, ko je dr. Bučar ob konstituiranju (takrat še) skupščine RS razglasil, da je s tistim zgodovinskim aktom konec državljanske vojne. "Stric, malo zamujaš!" sem si zabrusil v brk. A dvajset let kasneje se moram popraviti. Bučar je bil še preveč optimističen. Kajti za nekatere, za eno stran, državljanska vojna še vedno traja. In če traja za eno stran, posledično traja za obe, za vse. Pravzaprav je še hujše. Ko so drugi začeli podirati "berlinski zid", smo ga pri nas začeli na novo postavljati. Oživeli so teme in prepiri, ki so bili pred tem že dolgo pokopani.

"Druga stran" je imela drugačno usodo. Če se je partizanstvo in njegovo izročilo nenehno soočalo z notranjim očiščevanjem, samospraševanjem, tudi samoobtoževanjem, so bili poraženci poraženi dvakrat. Prvič z izidom vojne in posledicami. A tragični eksodus je prinesel še drugo posledico. Tam onkraj, tam doli, v Argentini ali kjer koli že pač, so živeli s predstavami, ki so jih dali v svoje skromne kovčke, ko so se podali v negotovost čez Karavanke. In generacija njihovih otrok ni bila generacija upornikov proti resnici in mantri svojih očetov, ampak nereflektirana reprodukcija spomina in podob Slovenije iz kovčkov generacije staršev. In, kot sem zapisal ob prvih repatriacijah, so se vrnili s tistimi kovčki, s katerimi so njihovi starši prišli v nadomestno domovino. Se pravi, s podobo Slovenije, ki je že dolgo ni bilo več. Ki je bila že konec šestdesetih, v začetku sedemdesetih presežena. A so jo videli, ker so jo hoteli videti.

In zvesti vojak Cukjati je kot oni pozabljeni Japonci, ki niso vedeli, zato ker niso verjeli, da je vojna končana. Da je svet spremenil tirnico. Da so stari sovražniki novi prijatelji. A Cukjati ni samo mož s politično amnezijo. Je še kaj več. Je poosebljena državljanska vojna. Kulturni boj, če hočete. Beseda, ki jo izusti, je demonstracija nestrpnosti. Je mala državljanska vojna. Se spomnite, kako je Cukjati še kot predsednik državnega zbora v hramu demokracije svoj čas bral domobransko prisego. In ko so nasprotniki poskočili, je v svojo obrambo povedal več, kot je hotel. Pokazal je, da je nekaterim fašizem bolj domač, bolj na jeziku, kot bi hoteli priznati oziroma kot bi se spodobilo za nosilce visokih državnih funkcij. Zagotavljal je, da je sicer bilo s tisto prisego vse v najlepšem redu. Dobro, datuma Hitlerjevega rojstnega dne in prisege sta sovpadala, pa kaj! Cukjati je lepo pojasnil, da domobranska prisega "sicer obljublja sodelovanje z nemško oboroženo silo, a njen cilj je, citiram, slovenska domovina kot del svobodne Evrope". Takrat sem izpad komentiral, da je Cukjati pozabil pripomniti, ali je zamolčal, da sta sintagmi "nova Evropa" in "svobodna Evropa" prišli iz Goebelsovega novoreka in sta dejansko predvidevali svobodo za vse. Za vse razen za Jude, Cigane, Slovane, liberalce, komuniste, homoseksualce, duševne bolnike, telesno in duševno zaostale in tako dalje. No, Cukjati bi iz "svobodne Evrope" izključil tudi neprave matere. Saj se spomnite, Cukjati visoko ceni materinstvo, le da se mu zdi, "da psihično motena in invalidna samska ženska otroku ne bo mogla zagotoviti optimalnega otroštva". Drugače pa ni nestrpen. Denimo do bivšega poslanca Ruparja, ki se je svojčas spozabil in se je hotel s poslankami igrati doktorja. Ampak, saj veste, tudi Cukjati je doktor, zdravnik. Zdravniki pa držijo skupaj. Mar ne?

Ampak za kaj, hudiča, gre potem pri aferi Patria, če ne gre za državljansko vojno? Ne boste verjeli. Preprosto, banalno. Za utemeljen sum korupcije, za plenjenje davkoplačevalskega denarja, dajanje provizij, poskuse sprejemanje daril. Za nagovarjanje h kaznivim dejanjem. Za lumparije, ki pa so kazniva dejanja. Če se seveda dokaže. In če se ne dokaže? Lahko pomeni, da nič ni res. Lahko pa tudi, da je res, pa so bili postopki dokazovanja slabi. Da ni bilo prave volje speljati procesa do konca. Lahko pa tudi pomeni, da bo zadeva preprosto zastarala.

Nekdo, ki ga Cukjati verjetno ne bere, je zapisal: "Vojna se bliža in bliža koncu, mi jo pa gledamo čedalje bolj površinsko, čedalje manj vemo, kaj je pravzaprav na dnu."

Kdaj pa se je za vas končala državljanska vojna?