V dveh letih bi se morali iz preteklih napak nekaj naučiti. Na primeru Merkurja bom pokazal, da učljivosti ne gre jemati samoumevno. Čeprav je v finančnem polomu investicijske banke Lehman Brothers (ter sorodnih bank Bear Stearns in Merril Lynch) precej podobnosti kot pri finančnem propadu Merkurja oz. njegovega najpomembnejšega lastnika Merfina, postaja očitno, da glavni akterji zgodbe pri nas še vedno niso razumeli, zakaj je propad banke Lehman Brothers sploh pretresel svet.

Pomemben razlog propada banke Lehman Brothers (in ostalih) lahko iščemo v njihovem financiranju pozicij v sicer podcenjenih vrednostnih papirjih. Trg z vrednostnimi papirji, le-ti so temeljili na (drugorazrednih) hipotekarnih obveznicah, je v krizi dobesedno usahnil. Zaradi tega so bila vrednotenja teh papirjev izjemno nizka, ne glede na to, da so bila pred krizo previsoka. Že aprila 2008 so analize angleške centralne banke kazale, da pri nekaterih papirjih tako nizke cene implicirajo stopnjo nevračila hipotekarnih posojil reda velikosti 75 odstotkov, kar se v realnosti ni dogajalo. V najhujših primerih, npr. na določenih območjih Floride, je bila stopnja nevračila hipotekarnih posojil okrog 20 odstotkov. Zato so banke zavzele pozicije v teh papirjih, ki so jih pred tem praviloma zgolj izdajale. Možnost visokega arbitražnega dobička je bila na dlani za vsakogar, ki je imel dovolj financiranja do trenutka, ko bi si trgi opomogli in cene papirjev dvignile na ravni, ki odražajo dejansko tveganje. Vendar danes vemo, da to vsekakor niso mogle biti investicijske banke, katerih finančni viri so temeljili na kratkoročnem zadolževanju na grosističnih trgih. Svoje dolgove so morale poplačati, preden so se cene podcenjenih papirjev dvignile in sledila je plačilna nesposobnost. Podobna zgodba se je odvila že prej, leta 1998 v primeru sklada LTCM, ki je stavil na dvig cen italijanskih državnih obveznic ob predvidenem vstopu Italije v EMU. Ruska finančna kriza je konvergenco cen odložila, vmes je bilo potrebno odplačati kredite in LTCM je pred propadom moral rešiti FED. Tovrstne reševalne akcije so upravičene ravno z dejstvom podcenjenosti naložb banke v težavah. Država si lahko privošči financiranje ustrezne ročnosti in premosti obdobje podcenjenosti na trgu. S posredovanjem seveda tudi nekaj dobi, kar se je lepo pokazalo v primeru ZDA in določenih ukrepov njihovega programa TARP, s katerimi so ZDA ustvarile lepe dobičke. Ekonomista Franklin Allen in Elena Carletti zato vrednotenje premoženja po tržnih cenah (mark-to-market), namesto po historičnih, vidita kot dejavnik okužbe s finančno krizo.

Če poskušamo vleči vzporednice med finančnimi težavami investicijskih bank in težavami slovenskih menedžersko prevzemnih zgodb, lahko opazimo kar nekaj podobnosti. Delijo si financiranje dolgoročnih naložb s kratkoročnimi viri. Tam, kjer bi v bistvu moral biti kapital, so bili kratkoročni dolgovi. Še hujše je to, da v primerih Istrabenza, Infond Holdinga, Poteze in Merkurja ni šlo za kupovanje podcenjenega premoženja, katerega vrednost se ni pravočasno dvignila, temveč za financiranje precenjenega premoženja. Če so propadle tri od petih največjih investicijskih bank na svetu, potem je bil tudi propad naših holdinških tvorb zagotovljen. Finančni mehanizem propada naših malih Lehmanov je bil popolnoma enak kot pri velikem, ne glede na to, kako radi imamo Američane in si mislimo, da se napake njihovega podivjanega kapitalizma v naši socialni državi ne morejo zgoditi.

Iz primera Lehman Brothers je relevantna tudi problematika »mark- to-market«. Istrabenz in Infond Holding sta se najprej potopila ravno zaradi te računovodske norme. Nekaj časa je bilo videti, da bo odločitev umakniti Merkur iz borze tisti dejavnik, ki bo rešil Merfin. Vendar se je na koncu izkazalo, da pri precenjenem premoženju (namesto podcenjenega kot v primeru investicijskih bank) ne pomaga noben računovodski standard. Insolventnost je samo vprašanje časa.

V primerih Lehman Brothers in Merkurju sta sorodna tudi suma zavajanja vlagateljev o dejanskem stanju podjetij. Razlika je le, da gre pri Lehmanu za revizorsko hišo Ernst&Young, pri Merkurju pa je bil v zadregah s poročili KPMG. Da o prenosih premoženja Merkurja na z lastniki povezana podjetja in prodaji premoženja Merkurja za izplačilo dividend ne izgubljamo besed. Dve leti po prvem bo tudi v drugem primeru besedo očitno dobilo sodišče.

Kaj se je svet naučil iz primera stečaja banke Lehman Brothers, ki je spravil na kolena globalni finančni sistem? Iz porajajočih se novih določil in obnašanja trga lahko danes nedvomno rečemo, da je jasna potreba po več kapitala v bankah. Več kapitala lahko zapolni razkorak med financiranjem dolgoročnih naložb in potrebnimi finančnimi viri. S tem postane tisto, kar bi moralo biti sveto – premoženje varčevalcev v bankah – varnejše. Vsi tisti, ki na finančnem trgu posojajo, imajo pravico zahtevati poplačilo svojih terjatev, saj to pomeni vračilo njihovih prihrankov. Če se zaupanje v vračilo prihrankov zamaje, se lahko v današnjem integriranem svetu zamaje svetovni finančni sistem.

Zato človek, ki zadnji dve leti ni živel popolnoma izoliran od sveta, nikakor ne more spregledati trditev, da so za propad Merkurja krive banke, ki so zahtevale vračilo posojil Merfinu (B. Kordež) in/ali prenos teh posojil na Merkur (J. Bohorič). Janez Bohorič v intervjuju za Delo takole pravi: »Ko so banke videle, da se Merfinov prevzem Merkurja zapleta, so od vodstev Merfina in Merkurja zahtevale, da prenesejo za približno 200 milijonov kreditov z Merfina na Merkur, kar je predstavljalo začetek slabitve Merkurja.«

Če smo prej vlekli paralele od banke Lehman Brothers na Merkur, jih dajmo sedaj v obratni smeri. Po Bohoričevi logiki vzroka težav Merkurja za propad banke Lehman Brothers ni krivo vodstvo banke, ki je sprejemalo napačne poslovne odločitve (financiranje dolgoročnih naložb s kratkoročnimi viri) in pri tem mogoče celo zavajalo vlagatelje (pomanjkljiva revizorska poročila), temveč posojilodajalci, ki so hoteli vračilo svojega denarja.

Bohorič se ne izmika vprašanju odgovornosti za takšno početje, ko pravi: »Kako so [banke] pravno zaščitene pred to odgovornostjo, ne vem. Vem pa, da je prenos kreditov z Merfina na Merkur znižal kapital v Merkurju, otežil njegovo poslovanje, posredno pa tudi znižal vrednost Merkurjevih delnic, s tem pa tudi naše naložbe.« Razumete? V ZDA banke tožijo, ker so domnevno nevestno ravnale s premoženjem svojih vlagateljev, pri nas pa bi jih morali, ker so od dolžnikov zahtevale vračilo in boljše zavarovanje posojenih sredstev, ki so jih zbrale od svojih varčevalcev. Američani se torej odgovornosti za krizo lotevajo na popolnoma napačnem koncu. Po Bohoriču na odgovornost ne bi smeli klicati bančnikov, temveč tiste, ki svojega denarja niso hoteli več brezglavo posojati, saj je zaradi tega nastalo splošno nezaupanje na finančnem trgu, likvidnostni krč, kreditni krč in na koncu še recesija.

To zmoto Američanov Bohorič še dodatno potrdi, ko govori o lastnih dejanjih (kot direktor Save) v zvezi z Merkurjem: »Ocenili smo namreč, da je za nas bolje, da smo lastniki delnic Merkurja, kot da smo upnik Merfina, v katerega usodo nismo več zaupali.« Torej ni prav, da se bolje zavarujejo posojilojemalci (banke). Je pa prav, da se bolje zavarujejo lastniki. Logično, saj banke tako ali tako sanira država, to pa financirajo davkoplačevalci. Pokrivanje izgub v bankah je torej praktično zastonj.

Sedaj, ko vemo, da bo propadel tudi Merfin Brothers, se še enkrat vprašajmo, kaj smo se naučili v dveh letih po propadu banke Lehman Brothers. Odgovor je zelo kratek. Pove pa nam, zakaj nekje iz kriz izidejo močnejši, drugje pa vedno zaostajajo.