Najboljših pa ne damo!

Nočna mora gospe Ashtonove

Prepričan sem, da si lady Ashtonova zadnji teden z baldrijanovimi kapljicami poskuša omiliti tresavico in se že neštetotič sprašuje, kateri hudič jo je gnal, da nobenega od slovenskih kandidatov ni imenovala na položaj veleposlanika EU. Pa magari na pacifiškem otočju Vanuatu. Pravzaprav sem si še pred dnevi mislil, prav ti je, domišljava, ignorantska evrokratka. Da si drzne ne vzeti v službo najboljšega, kar premore slovenska diplomacija, ljudi, ki si jih je Slovenija, če smo malo slikoviti, odtrgala od ust, je ali neznanje ali britanski napuh. Že to, da v Makedonijo, ki jo Slovenci poznamo tako dobro kot poplavljeno Laško, Ashtonova pošlje Danca Sorensena, menda zato, ker je večkrat pil kavo s Solano, je kronski dokaz, da Bruselj nima pojma. Kaj pa Sorensen ve o Makedoniji? Je kupoval na tržnici makedonsko papriko, je kdaj kakšnega Makedonca nagnal z gradbišča domov, ne da bi mu plačal celoletno delo, ve, kaj je "gravče na tavče"? Mi v Sloveniji pa vse to obvladamo in si najbolj zaslužimo, da bi zastopali EU v Makedoniji. Normalno, da smo užaljeni. Potem pa je na sceno, kakšno presenečenje, stopil premier Borut Pahor in prešerno razkril eno od večjih svetovnih skrivnosti. Nimamo se kaj žalostiti zaradi bruseljske pritlehnosti. Mi Bruslju sploh nismo ponudili najboljših diplomatov, ker jih potrebujemo doma! Od takrat baldrijanove kapljice konzumiram jaz, dvomim pa, da je Ashtonovi zaradi tega razkritja kaj lažje. Sama je namreč v procesu preverjanja predlaganih kadrov ugotovila takisto, v kar me je prepričal zunanji minister Žbogar: da so slovenski kandidati sposobni in hvaljeni diplomati. Zdaj pa premier pravi, da smo jim hoteli podtakniti tretjerazredno blago, škart tako rekoč. Najboljših pač ne damo. Tako kot ne damo menedžerjev, ki bi hitro zbežali v zahodne banke, koncerne, zavarovalnice, tako kvalitetni so. Raje jim odpustimo kakšno lumparijico in jim zanjo damo še bogato odpravnino, kot da ostanemo brez njihovih dragocenih sposobnosti. Ampak, če dolgoletna uspešna diplomata sodita med blago z napako, kdo je tisti, ki je cvetober slovenske diplomacije, pa nam ga je škoda za bruseljski diplomatski park? Kdo se skriva za tistim njegovim zagonetnim nasmehom, obogatenim z iskricami v očeh? Hvala bogu, trenutek razsvetljenja me je odrešil muk. Kdo drugi bi to lahko bil kot oče slovenske diplomacije, tisti, ki si jo je izmislil, utemeljil, razvil do današnje kakovosti, ji dal teoretični in praktični obol ter poskrbel, da so vsi naši diplomati sposobni biti evropski zunanji minister, le redkokateri evropski zunanji minister pa je lahko naš diplomat. Ja, dr. Rupel, valjda. Njega Pahor ni dal Bruslju. Raje ga ima skritega nekje v predzadnji pisarni v Mladiki, kjer v miru analizira vse napake svojega šefa Žbogarja in o njih obvešča domačo in svetovno javnost. Pahor se zaveda, da je diplomat kot vino - s staranjem v temnem in hladnem prostoru dobiva na kakovosti. Odpreš in uporabiš ga samo v izjemno posebnih, za narod ključnih trenutkih, ne pa za tam neka bedna veleposlaniška mesta; ko bomo, na primer, hoteli zamenjati nesposobno komisarko Ashtonovo, medlega generalnega sekretarja OZN Ban Ki Moona ali šefa Nata Danca Rasmussena, ki naj raje zlaga lego kocke, kot pa da se pretepa s talibani v Afganistanu. Do takrat pa se boš, dragi Bruselj, moral znajti brez naših najboljših diplomatov.

Obama, kdo je to?

Novinarji so sposobni s svojim pisanjem ali poročanjem odstaviti ministre, zamenjati vlade, pripeljati na ulice tisoče demonstrantov, posameznika potunkati v blato ali dvigniti v neslutene višave, iz dolgočasnih nogometnih tekem narediti Rapsodijo v modrem, iz človeške neumnosti dejanje, vredno Nobelove nagrade. Odkar pa novinarje ubijajo kot muhe, mečejo iz služb, vlačijo po sodiščih, časopise pa zapirajo ali spreminjajo v zbiralnike tračev, sem povsem prenehal verjeti v trditev, da smo sedma sila. Potem pa mi je kanček upanja povrnil sloviti egiptovski časopis Al Ahram. Novinarskemu klasičnemu opravilu - poročanje, analiziranje, komentiranje - je dodal še: postavljanje stvari na pravo mesto. Nedavno so se znova začela dolgo pričakovana pogajanja med Palestinci in Izraelci, ki naj bi pripeljala do trajnega miru na Bližnjem vzhodu. Svet je obšla fotografija iz Bele hiše, ki kaže peterico glavnih akterjev prvega srečanja. Na čelu hodi Barack Obama, levo in desno korak in pol za njim gresta izraelski premier Netanjahu in predsednik Palestincev Abas, levo in desno za njima pa egiptovski predsednik Hosni Mubarak in jordanski kralj Abdulah II. Malo je časopisov na svetu, ki niso objavili te zgodovinske fotografije. Tudi Al Ahram, ki pa se je dodatno potrudil in popravil v nebo vpijočo krivico ter stvari postavil na pravo mesto. Kaj pa je Obama, dve leti nazaj še nikomur znani lokalni politik, naredil za mir v Palestini, da je lahko na čelu kolone? Ve se, kdo je desetletja krvavi pot potil in hrbet podstavljal vsakokrat, ko je počilo, poka pa vsak dan. To je Hosni Mubarak. In njega neko zmene iz protokola porine na konec, da bo gledal Netanjahujev spodnji del hrbta. Direktor Al Ahrama Abdel Said je poklical foto službo in zaukazal, da nemudoma postavijo stvari na pravo mesto. Čez pol ure je čudežni program fotoshop prestavil glave državnikov in egiptovski narod je na naslovnici lahko videl, da je v Beli hiši kot prvi korakal Hosni Mubarak, za njim je žalostno korakal Obama in na koncu, tam, kamor sodi, je bil Netanjahu. Pravici in resnici je zadoščeno. Zdaj lahko pričakujemo nadaljnje popravke izkrivljene realnosti. Fotografija Mubaraka, kako kot prvi človek stopa na površje Lune. Mubarak v teku na sto metrov premaga Usaina Bolta z rezultatom 7,6 sekunde. Mubarak z golimi rokami ubije krokodila. Mubarak z glavo doseže gol proti Nemčiji in Egipt postane svetovni prvak v nogometu. To pa je potem sedma sila.