Da ne bo žrtev, jim je treba v teh državah izposlovati status delavcev na začasnem delu v tujini. Treba se je samo bati, da kdaj zares pridejo nazaj in povečajo stopnjo nezaposlenosti. Hkrati pa je treba iz teh držav sprostiti priseljevanje v Evropo in Ameriko ob zagotovilih, da ne enih ne drugih ne bo nihče preganjal.

Zdaj živita Evropa in Amerika v antipatičnem soglasju. Evropske politike vidijo v tujcih sovražnika, ki ga je treba izgnati. Na Švedskem se je ta teden prvič zgodilo, da je v parlament prišla stranka, ki vidi v izgonu tujcev rešitev za ekonomske težave. Zdaj je to še marginalna stranka, ki pa ji je z dvajsetimi poslanci uspelo obrniti na glavo švedsko koalicijsko logiko. Državi se je vprašanje konsistentnega vladanja hudo zapletlo.

Švedska je samo zadnja v vrsti. Pred tem se je isti proces odvil na Nizozemskem in v Bolgariji, na Madžarskem in Danskem, v Italiji in Veliki Britaniji. Politika predsodkov in izgona tujcev se na parlamentarnih volitvah v 21. stoletju dobro obnese. Slovenija je iz te sramote nekoliko izvzeta, ker od svojega nastanka država vodi sistematično sovražno politiko do tujcev in ne pozna priseljevanja. V slovenskih mestih ni kitajskih, turških, afriških in arabskih četrti, zato smo Slovenci zaščiteni pred rasizmom in nasilni predvsem do samih sebe. Učinek je prijeten. Vsaj en diplomat iz zahodne Evrope je na vprašanje, kako se počuti v Sloveniji, z navdušenjem odgovoril, da sijajno. "Pravo olajšanje je biti v državi EU, kjer ni Afričanov in Arabcev."

To je v Franciji povzročilo zavist. Tam je prišlo do prisrčnega obrata v centru države. Sovraštvo do tujcev je bilo tradicionalni privilegij skrajne desnice, ki je po drugi svetovni vojni postala marginalna politična sila. Vendar je uspešno napredovala in se je približala političnemu centru. Predsednik Sarkozy je zato iz marginalne politike naredil vladni program in je začel izseljevati Rome z instrumenti najbolj tradicionalne evropske desnice. Tiste, za katero smo mislili, da je druga svetovna vojna z njo opravila. Ker je nacionalna desnica tudi v Angliji postala ugledna politična sila, lahko v Evropi pričakujemo še eno obdobje velikega etničnega čiščenja. Italijani že potapljajo ladje z migranti, Španci pa v obrambo Evrope razporejajo oklepnike. Kar je bilo pred desetimi leti nezaslišan eksces, je zdaj trend.

Velja za bogate in revne države. Lani se je bilo moderno zmrdovati nad Švico, ker je na referendumu sprejela zakon, ki je prepovedal gradnjo minaretov na mošejah. Zdelo se je logično, da pridni in disciplinirani Švicarji oblikujejo nekoliko tršo politiko do lenih priseljencev. Zanimivo. Priseljenci sestavljajo 20 odstotkov prebivalstva Švice in petindvajset odstotkov njene delovne sile. Kdo je v tem izračunu len? Pa Švica, ki ni v EU, izpade zelo liberalna do tujcev. V Italiji, ki je na sovraštvu do tujcev zgradila sodoben politični sistem, je samo šest odstotkov priseljencev. V Veliki Britaniji, ki tarna zaradi pritiska priseljencev, je priseljenega samo deset odstotkov prebivalstva. Na Švedskem, ki je zadnja odkrila modne trende, je devet odstotkov neskandinavskega prebivalstva. Kadar koli je celina v krizi, se domisli, da so tujci krivi za vse, in z njimi opravi sistematično. Priročni so, ker jih je malo. Večina se je priselila iz nekdanjih evropskih kolonij.

To pot smo tudi odrešeni strahu, da bodo potem ponovno prišli Američani in s kladivom vbijali Evropejcem v glavo liberalno demokracijo, kot so uspešno naredili z Nemci. Znajti se bomo morali sami. Zmešalo se je namreč tudi Američanom. Po 11. septembru so nekaj časa oklevali ob premisleku, kdo je kriv za njihovo nesrečo. George Bush se je kar dolgo trudil, da je sodržavljane prepričal, kako so muslimani zgolj nasprotnik, ne pa tudi sovražnik. Še posebno za deset milijonov muslimanov, ki so se naselili v Ameriki, je razlagal, kako ne smejo biti predmet kolektivnega sovraštva. Bilo bi grdo in tudi nepraktično. Možnost notranjih napetosti v ZDA je vnaprej razrešil z genialno potezo. Sto petdeset tisoč najbolj nasilnih Američanov je izselil v Irak, kjer so lahko v božjem miru bombardirali muslimane. Nekaj časa je zaleglo. Potem pa se je v ZDA zgodilo nekaj nenavadnega. Na desni se je politika začela oblikovati v nasprotovanju priseljencem. Prva tarča so postali špansko govoreči priseljenci iz Latinske Amerike. Razen nekaj indijanskega drobiža je sto odstotkov vseh Američanov priseljencev ali njihovih potomcev. Predsednik države je potomec priseljenca iz Kenije. Zadnje, kar bi lahko pričakovali, je, da bodo volitve potekale v sovražnem govoru do priseljencev. Pa se je kampanja za novembrske volitve guvernerjev zavrtela prav okoli vprašanja vrnitve nezakonitih priseljencev v njihove domovine in vprašanja, ali imajo muslimani v državi sploh domovinsko pravico. Ob vsem evropskem strahu pred amerikanizacijo se je ameriška politika evropeizirala.

Na obeh celinah velja identična logika. Isti ljudje, ki zahtevajo vojaško izseljevanje v Afganistan in Irak ter navijajo za oborožene migracije v Iran, zahtevajo tudi ustavitev ekonomskega priseljevanja v Evropo in Ameriko. Tukaj nekaj zveni narobe. Moderne vojaške operacije niso nič drugega kot organizirano pošiljanje delavcev na začasno delo v tujino. Vojske so najbolj mobilna delovna sila na svetu, najemniški vojaki zveze Nato pa najbolje organizirani delavci. Samoumevno je, da se hočejo ljudje z Bližnjega vzhoda in iz Azije izseliti v Evropo in Ameriko. To sta edini celini, kjer imajo zagotovila, da jih nihče ne bo bombardiral.

Ideje o ustavitvi migracijskih tokov so zaradi tega brezupne. Na meji med ZDA in Mehiko vsako leto umre nekaj sto ljudi, ki poskušajo ilegalno prestopiti mejo. Samo na Kanarske otoke poskuša iz Afrike vsako leto priti od dvajset do trideset tisoč ljudi. V zadnjih petih letih se jih je na poti utopilo med dva in tri tisoč. Po nekaj sto ljudi se redno utopi, ko se potopijo ladje na poti z afriške obale skozi Sredozemlje. Skupne žrtve vseh zavezniških sil v zadnjih desetih letih v Afganistanu in Iraku znašajo nekaj manj kot sedem tisoč. Če morajo izbirati med bombami in sovražnim govorom, bodo migranti vedno tvegali sovražni govor. Za spodobno delo pa so na obeh straneh pripravljeni tvegati življenje.