Ampak bolj ko sem se spraševal, bolj sem se (čeprav morda malo nerad) nagibal k pritrdilnemu odgovoru na tisto uvodno vprašanje. Namreč, zakaj so dopustili ves tisti cirkus? Pa ne mislim na medije, nad katerimi so se nekateri bolj proti koncu štorije začeli ritualno pritoževati, češ da dajejo tisti škandalozni zadevi preveč pozornosti. Tisti mediji, ki so soustvarjali to zgodbo, že nekaj časa niso več, če smem tako reči, avtonomni subjekt. Mislim na politike, na državnike. Zakaj so ti dopuščali in soustvarjali to zgodbo?

Naj mi nihče ne reče, da v imenu svobode. Verski fanatizem in svoboda se po definiciji izključujeta. Če je šlo za kako svobodo, je šlo za svobodo verskega fanatizma. To je pa take vrste svoboda, ki se uveljavlja na račun svobode vseh, ki kake fanatično zagovarjane in uveljavljane verske resnice (vedno gre namreč za resnico) ne sprejemajo. Če se fanatičnim vernikom pusti iti do konca, bo na koncu neizogibno zatiranje in požiganje in morija. V tistih davnih časih, ko so izumljali toleranco, so bolj razsvetljene glave posamezniku dopuščale pravico do zablode - pod pogojem, da je dober državljan, da spoštuje obče veljavne zakone. Ampak verski fundamentalist ne more biti dober državljan, ker so božji zakoni, na katere prisega in jim sledi, višji od človeških, in ker medtem ko si sam jemlje pravico do zablode, ki ji pravi resnica, drugim ne da živeti v zmoti.

Verski fanatizem ali fundamentalizem je zakleti sovražnik države, država pa ni nič manj sovražnik verskega fanatizma. Zakaj je potem država v danem primeru dopuščala svobodo verskega fanatizma, ki je skregan s svobodo vseh drugih? Morda kot dobrodošlo vajo iz zanikovanja svobode?

A naj postavim vprašanje manj načelno: Če je tisti pastor res ogrožal vitalne interese države, kot so pripovedovali ministri in ministrice in sam predsednik, da manj pomembnih tako imenovanih pomembnih oseb niti ne omenjam, bi ga država pač morala pospraviti. Če jih ni ogrožal, je bilo zelo neodgovorno govoriti, da jih je. Če pa jih je ogrožal, je bilo neodgovorno pustiti ga pri miru. Naj bom še bolj specifičen. Vitalni interes države, ki je bil največkrat omenjan, je varnost. Posameznike, za katere se avtoritativno reče, da ogrožajo državno varnost, je po novem, odkar vlada tako imenovana vojna proti terorizmu, dovoljeno likvidirati, kjer koli že so in tudi če so državljani ZDA. Zakaj se je potem s tem tipom delalo v rokavicah?

Verjetno zato, ker je delal nekaj, kar je politikom na oblasti prišlo prav. Menim, da je bilo vse skupaj en velik slepilni manever. Vsiljuje se mi misel, da je komu kapnilo, da je bilo nekoliko nerodno obeleževati tisti 11. september v vzdušju, v katerem je zdaj večini jasno, da je vojna, ki je bila ameriški odgovor na dogodek, ki so ga vknjižili kot največji teroristični napad na ozemlju ZDA, in ki naj bi, ker je maščevanje sladko, Američanom povrnila samozavest, vedno večja polomija. Ne le moralna in politična, tudi vojaška. In da ne bi bilo treba razmišljati o takih neprijetnih rečeh, je grožnja z zažiganjem Korana prišla kot nalašč. Državnemu vrhu je dala priložnost indirektno, zato pa toliko učinkoviteje, redefinirati tisto vojno.

Kaj so očitali onemu bojevitemu kristjanu? Da ogroža življenje ameriških vojakov v Afganistanu. Kako je lahko kdo tako nedomoljuben!? Kar je bilo zame pri tem očitku najbolj šokantno, je bilo to, da je pri tem ostalo, da se je obdržal. Nihče, ki kaj šteje, ni nikjer, kjer bi to lahko slišala široka javnost, vsaj namignil, da ameriških vojakov ne ogroža nori pastor, pač pa tisti, ki so jih poslali tja. Nihče ni uprl prsta proti vodilnim politikom, ki so uperjali prst v dušnega pastirja. Prisotnost ameriške vojske v Afganistanu ni bila postavljena kot vprašanje, četudi prave podpore za vojno ni več. Politiki lahko govorijo, kar hočejo, drugačnih glasov pa v prostoru, ki ga polni njihovo prazno govorjenje, ni več.

Druga velika poanta, ki jo je vodilnim politikom uspelo popularizirati med danim škandalom, je bila, da vojna v Afganistanu ni vojna proti islamu ali muslimanom. Komu bi kaj takega lahko padlo na pamet, če pa demonstrativno odločno nasprotujejo zažigu Korana. Ko so ob vdoru ameriške vojske v Bagdad zgorele dragocene zbirke starih Koranov in se spremenile v pepel kolekcije nacionalne knjižnice in ko so potem med okupacijo v iraški prestolnici iztrebili knjigotržce skupaj z njihovimi knjigarnami in antikvariati, se ni nihče sekiral. Niti ni bilo kakšnega pretresa, ko je pricurljalo v javnost, da v vojaških zaporih Koran uporabljajo kot pripomoček pri mučenju. Zdaj pa imajo vsi polna usta "svete knjige" in islama kot vélike vere. V vladnih palačah se najvišji in malo nižji uradniki posvetne države pred novinarji gredo ramazan z muslimani za politično uporabo. Z vsako tako prireditvijo je malo manj ustavne ločitve religije od države, od česar bodo glavno korist vlekli tisti, ki ne čutijo nobene potrebe po izkazovanju islamofilije.

Ampak kar me pri tem moti, ni hipokrizija, ki dobesedno sega do božjih višav. Gre za nekaj bolj sprevrnjenega. Ob vseh deklaracijah, da se o muslimanih in islamu ne sme reči nič grdega ali žalega, se nadaljuje njihovo pobijanje. Njihovih verskih čustev se ne sme žaliti, sme pa se bombardirati njihove domove, mesta in vasi. Škandal je, če se reče, tako kot tisti verski bojevnik na Floridi, da je islam od hudiča, ne pa, če se te ljudi mori, četudi niso ne krivi ne dolžni. Za to nihče ne odgovarja. So pač neizogibne kolateralne žrtve svete vojne, s katero je, kot je dejal general Powell med obiskom v naši deželi, "civiliziran svet, ki verjame v demokracijo in svobodo", prišel "na pomoč Afganistancem, da razvijejo podoben političen sistem in družbo, kot jo uživamo mi v ZDA in vi v Sloveniji". Nič čudnega, da se Afganistanci branijo na življenje in smrt.

Je torej na svetu še kaj hujšega od verskih fanatikov? Njihova politična uporaba.