"Danes ni koncentracijskih taborišč, ampak ali je življenje pod burko kaj drugega kot taborišče? Ali se vam zdi prav, da se umaknemo in rečemo, da naši vojaki ne zmorejo pomagati ljudem v stiski po svetu? Ve lahko našim vojakom in našim politikom poveste, da se moramo doma in po svetu boriti za čast in svobodo in dostojanstvo najbolj ranljivih."

Ljubica Jelušič v nagovoru na srečanju internirank, zapornic in ukradenih otrok nacifašističnih taborišč v Portorožu (Primorske novice, 13. septembra 2010)

***

"Po vsebini pa so obtožni predlogi vloženi prav na točki korupcije. Dejstvo je, da je s tem že na neki način mogoče razumeti, da je Patria uporabljala vzvode koruptivne narave. To pa pomeni, da sum postaja utemeljen sum in po naši oceni ni več razloga, da ne bi prišlo do resne razprave o razklenitvi pogodbe. Pravnih zadreg po našem mnenju ni več."

Cveta Zalokar Oražem, vodja poslanske skupine Zares

***

So med politikami kakšne razlike? Med programi strank in kandidatov zagotovo ne. No, morda je programska in tudi siceršnja posebnost edino kakšna Zofija Mazej Kukovič, ki si je zamislila, da bi Ljubljano preko Brnika s hitro železnico povezali s Krvavcem in jo spremenila v zimskošportno središče. Si predstavljate veliko tekaško tekmo: start na Krvavcu, vmesni čas na Brniku, ciljna ravnina na Tromostovju, čaj pri županji v mestni hiši? To je resnično dobra ideja, ki je, že po enem tednu stalnega bivanja v Ljubljani, zapisala bodočo županjo z zlatimi črkami v spominsko knjigo mesta. No, onkraj Mazej-Kukovičeve pa politika premore bolj malo razlik. Pa ne le slovenska, tudi politika nasploh. Programski trendi gredo skupaj. Vsi govorijo o vsem, nihče ničesar ne misli zares. Robert Kuttner je pred časom v liberalnem časniku The American Prospect zapisal, da je bila na predsedniških volitvah v ZDA leta 2000 zabrisana vsaka programska razlika med tako različnima kandidatoma, kot sta bila Bush in Al Gore. Pač, oba sta se zavzemala za pravice bolnikov, oba sta imela akcijski načrt pomoči narkomanom, oba bi dala kakšno milijardo več za socialno varnost, oba bi kajpak po neoliberalnem obrazcu nižala davke, oba skrbela za okolje (Gore za dober honorar to počne še danes...). A tisto, kar se je zgodilo po Kuttnerjevem odmevnem članku, je bilo še bolj nenavadno. Konservativni republikanec Bush je zagotavljal, da je v direktni zvezi z bogom (po napadu na Irak je rekel, da mu je tako svetoval bog!?), demokrati pa so mu vračali s še bolj bogaboječim in konzervativnim Liebermanom. A jim republikanci niso ostali dolžni ter jih prehiteli z dvema črnima državnima sekretarjema (Powellom in Riceovo). A na koncu zgodbe, osem let po Kuttnerju, demokrati spet vzamejo stvari v svoje roke in na črna državna sekretarja odgovorijo tako, da v Belo hišo postavijo črnega predsednika. Skratka vse isto in enako.

Kaj je pouk iz te zgodbe? Enostavno: ne beri, ne poslušaj, kaj kdo govori, ampak kdo kaj govori. Razlike naredijo ljudje, ne programi. Ko govorijo o človekovih pravicah republikanci, nimajo enakih predstav kot demokrati. Ko govorijo o zdravstveni reformi demokrati, imajo drugačne predstave kot republikanci. A tako je povsod. Tudi pri nas. Tako Janša kot Drnovšek sta si prizadevala za ureditev "romskega vprašanja". A razlike v pristopu so bile tako očitne, kot je bila očitna razlika med njunima pojavama.

Leta 2008 je po štiriletni abstinenci volilno telo naredilo recidiv in ponovno izvolilo levo večino. Pričakovanja so bila velika, razočaranje, ki je sledilo, še večje. Najbolj šokantno dejstvo te vlade in legislature ni neoperativnost in neučinkovitost, ki se je sicer ne da več prikriti, ampak dejstvo, da "demokrati delajo to, kar republikanci pritajeno sanjajo". Se pravi, da vse tisto, česar Janševa koalicija ni realizirala - zmogla, utegnila, upala - sedaj dela levoliberalni trojček. Denimo, uvaja vojaški ordinariat, ki "duhovne oskrbe" vojakov ne izboljša, ruši pa ustavne principe razmerja med državo in cerkvijo. Zaradi pristojnosti Svetega sedeža, da imenuje predstojnika ordinariata, namreč pride do nedopustnega prepletanja kanonskega in slovenskega prava. Ne nazadnje pa krši ekvivalentno in ekvidistantno obravnavo cerkva in religij, kar se je videlo nedavno ob krstu ruske topnjače.

Levoliberalno volilno telo je zaradi tega, ker je njena koalicija neredko prehitevala bivšo po desni, močno resignirano. Še zlasti ker se velika pričakovanja ob obljubljeni novi politiki stranke Zares niso uresničila. Morda je stranka prehitro doživela vzpon, da bi ohranjala kritični naboj. A ker je zaradi znanih težav njenega predsednika Golobiča doživela huda neurja, je stranka spet na začetku. Tako po preferenci kot tudi po premislekih. Golobič je svojo "laž" drago plačal. Enako pa tudi njegova stranka. Še zlasti glede na to, da s svojim prikrivanjem lastništva v Ultri ni bil niti v prekršku, kaj šele da bi bil pod hipoteko kaznivega dejanja. Za razliko od druščine okrog prvaka opozicije, na katero se lepi utemeljen sum iz obtožnega predloga (Patria). Da so kriteriji medijske obravnave slednjih drugačni, permisivnejši, sploh ni treba dokazovati.

A kakor koli že, stranka Zares je doživela zunanji in, kot kaže, notranji pretres. Po dolgem času se je namreč artikulirala drugačna, bolj prvinska levoliberalna drža. Z morda presenetljivo izvolitvijo levega Franca Jurija za podpredsednika stranke je dobila tudi formalno obeležje. Tako postavljanje drugačnih vprašanj in drugačnih zahtev, ki so neredko v opreki z uradno politiko koalicije, oporečnike morda vrača na tradicijo notranje razpetih liberalcev. Zahteva po odhodu iz Afganistana, nasprotovanje umestitvi vojaškega ordinariata in zahteva po zamrznitvi in prekinitvi nakupa patrij zaradi utemeljenega suma korupcije so najbolj izpostavljena, a ne edina alternativna stališča "koalicijske opozicije". Najbolj zanimivo in novo pa je, da se "oporečniško" jedro ne veže zgolj na stranko Zares, ampak tudi na poslance drugih koalicijskih strank. Župevčeva iz SD, Anderlič iz LDS in še kakšen se praviloma najdejo na istem okopu.

In ne brez razloga. Zdi se, da je koalicija prav na področju vojaštva in konkretno Afganistana izgubila kompas. Ministričina izjava o življenju pod burko je taka, kot da bi jo vzeli iz kakšne burke podeželskega teatra. Milo rečeno.