Poglejmo najprej to slednje, zakaj ne drži, na preprostem primeru. Je socialna reforma pomembna? Je. Ali ljudi zanima? Da. Je to, kar je povedala filmska zvezdnica na modni reviji, pomembno? Ni. Ljudi to zanima? Ne.

Toda: ali so gledalci poročanja o reformi mestoma siti? Da. Ali gledalci vendarle gledajo bedastoče o zvezdnicah? Da. Zakaj?

Odgovor ni zapleten. Ljudi seveda še kako skrbi, kaj bo z reformami, a ravno zato želijo čim bolj natančne in izčrpne informacije o dogajanjih in čim bolj verodostojna pojasnila in komentarje. To nam, novinarjem, le delno uspeva. Zaradi naglice, neznanja, pomanjkanja domišljije ali zahtev po senzacionalizmu (ki prinaša denar) se prepogosto zadovoljimo s povzemanjem uradnih razlag, iskanjem obveznega nasprotnega mnenja in za "sok" s populističnimi izjavami ulice. Zaradi narave medijev so tej skušnjavi bolj podvrženi elektronski mediji, ki pa imajo veliko večji vpliv kot tiskani: novinarji tiskanih medijev ne kreiramo članka med samim dogodkom in imamo vendarle vsaj nekaj časa za refleksijo zbranega gradiva, medtem ko televizijce v veliki meri definirata delo v živo in podoba, ki lahko delujeta na škodo vsebine. Televizijski novinarji so neprimerno bolj izpostavljeni, tudi s svojo zasebno, včasih celo intimno podobo (kolikokrat se začudite nad histeričnim ali farškim glasom, zastrmite v obupne make-upe in oblačila, podočnjake...?), hkrati pa so o svojih področjih večkrat slabše podučeni kot tisti v časopisih; večina ne zdrži do tiskovne konference, v dvominutnem prispevku pa je veliko lažje skriti luknje v poznavanju tematike kot na eni tipkani stani besedila. Poleg tega se gledalec niti ne more do konca zgroziti nad neumnostjo, saj že sledi nova (oddaja ali neumnost), medtem ko je časopis taka stvar, v kateri si človek lahko neumnost izreže, jo podčrta in nanjo temeljito odgovori - ni čudno, da je tožb zoper tiskane medije veliko več kot zoper televizije, in da tega niso bistveno spremenili niti spletni TV-arhivi. In zdaj še: zakaj ljudje gledajo slaboumnosti o zvezdnicah? Zato ker jim televizija to vsiljuje v najbolj gledanih terminih. Ne zato ker bi bilo zanimivo. Tri četrt slovenskih gledalcev nima pojma, kdo je tista kokoš iz Los Angelesa, ki se zvira pred kamerami, in tudi noče vedeti. Pred ekranom obsedimo in buljimo, ker je to pač čas sedenja pred televizorji. Če bi v tistem času dali vest o čem resnično zanimivem, bi ravno tako gledali. In od nje bi imeli neprimerno več.

In v tem je veliko sprenevedanje direktorja Pro Plusa: mediji smo tisti, ki v veliki meri oblikujemo in definiramo interese gledalcev, in ne nasprotno. Gledalci imajo v resnici na vsebine žal le malo vpliva. Če jih torej pitamo s senzacionalizmi in "zanimivimi nepomembnostmi", jih silimo k temu, da ugasnejo televizor (in ni nas tako malo, ki ga skoraj ne gledamo) ali pa jih postopoma oblikujemo v ljudi, ki verjamejo, da je vse eksces, da so vsi pokvarjeni in da se zunaj tega ne dogaja nič. Če jim ponujamo širok spekter informacij, ki jih sili k treznemu presojanju, argumentiranju, jih vzgajamo v odgovorne in kritične državljane, ki se ne bodo dali uspavati od mehiških nadaljevank in vulgarnih kvizov.

Zato je odgovornost medijev neizmerna in zato lastništvo medijev ne sme biti brez družbene odgovornosti. Govoriti o lastništvu televizije, kot bi šlo za tovarno vijakov, kaže na popoln sociološki analfabetizem ali pa na sprenevedavi cinizem. Če medije vodi zgolj interes kapitala, potem imamo natančno takšno perverzno situacijo, kot jo je Vrabec opisal na svojem lastnem primeru: rad gleda dokumentarce na nacionalni televiziji, kot gledalec jih ceni in potrebuje in bi jih rad gledal ob bolj normalnih urah, a zagotovijo naj jih drugi, on bo le služil denar. Sklicevanje na to, da je nacionalka za to plačana iz naročnin, drži, a tudi dobre komercialne televizije ustvarjajo zelo spodobne programe. In ko zraven še zagotovi, da bi svoj program "naredil" za pol manj denarja, ki ga nacionalka prejme od naročnin, in to brez oglasov, se človek lahko le kislo nasmehne.

Ob vseh mojih ognjenih kritikah nacionalke je namreč vendarle treba povedati, da ima nacionalka dober dokumentarni, mladinski, zunanjepolitični in kulturni program ter vrsto oddaj, kjer ljudje lahko kaj povedo, kjer smejo stavek povedati do konca, ne da bi jih - kot na Pop TV - nenehno neotesano prekinjali zaradi neznosne minutaže ali zaradi oglasov, da ima neki know-how, ki ga Pop TV zaradi svoje dobičkonosne usmeritve nima. In tak program stane, stane neprimerno več kot stupidne licenčne oddaje, tretjerazredne serije in ameriška B-produkcija, s katero nas pitajo komercialke. Seveda drži, da bi bilo treba spraviti nacionalko v red tudi v finančnem smislu, a bog nas obvaruj, da bi to počeli po takšnem ključu.

Vrabec se veselo spreneveda tudi glede neodvisnosti novinarstva, češ da vodstvo v vsebine ne posega. Seveda ne, toda s krvoločnim diktatom meritev gledanosti sili novinarje v popoidnost, ki se ji le redki upirajo. Kar pa zadeva novinarske standarde: če kaj, potem je ravno Pop Tv s svojimi a kanali, talenti, kmetijami in zasliševalskimi oddajami poteptala ne le novinarske standarde, ampak minimalno dostojnost. S temi 'dosežki' je razvrednotenje in manipulacija z ljudmi, tudi z otroki, prebilo vse dotlej veljavne podnice slovenske tv krajine.

Da se je ta krasni virus razširil na nacionalko, da je vodstvo padlo na 'finto' in začelo tekmovati s komercialko v slaboumju in da ima nacionalka, poleg vrste neverjetno kmetavzarskih oddaj, kot da smo zakotje Moldavije, vse več tudi teh vampirskih, je seveda kriv Možina. Ker je prevzel ravno te Popove 'standarde'.