Skrb vzbujajoča pa sta dva, saj dokazujeta, da spremembe, ki bodo odločilno zaznamovale znanstveno delo v naslednjih desetih letih, izvajajo ljudje z izjemno slabim poznavanjem evropske znanstvene politike, problematike bolonjskega procesa in tudi novih strateških usmeritev EU. Obstaja pa tudi možnost, da so z aktualnimi vprašanji zelo dobro seznanjeni, a prikrivajo načrtni pokop univerze, na kar opozarjajo številni domači in tuji strokovnjaki. S tem ne delajo slabe usluge le institucijam, ki jih zastopajo, pač pa nepopravljivo škodo znanosti in družbi kot celoti.

Prvo pismo bralcev je v Dnevniku zapisal minister Golobič (3. septembra 2010), drugo pa rektor Univerze v Ljubljani dr. Pejovnik (4. septembra 2010). Ministra je navdihnil obisk Colina Powella, zato diskriminatornih mehanizmov financiranja doktorskega študija ni utegnil komentirati. Rektor je k stvari pristopil resno, vendar odprl dve rakavi rani slovenskih visokošolskih programov in znanstvenih institucij. V pismu razkriva, da so univerze sodelovale pri reformi doktorskega študija in da so se bolj ali manj podredile diktatu ministrstva. Prikrije pa, da Univerza v Ljubljani kljub zavračanju reforme financiranja doktorskega študija dopolnjuje in sooblikuje predloge ministrstva. Ob tem se rektor sklicuje na avtonomijo univerze in na "zdravo pamet", da doktorski študij nikjer ni brezplačen.

Začnimo pri financiranju. Doktorski študij na javnih univerzah v Nemčiji in Franciji je brezplačen. Na Humboldtovi univerzi doktorski kandidat plača vpisnino v višini 213,7 evra, šolnine ni. Ker ima Nemčija aktivno politiko spodbujanja mladih raziskovalcev in njihovega samostojnega znanstvenega dela, razpisuje vrsto štipendij in zaposlitev (neprimerljivo več kot Slovenija in brez diskriminacije glede na državljanstvo). Če doktorski študent ne pridobi financiranja prek vrste shem ministrstev, gospodarstva, deželnih ali drugih potencialnih podpornikov znanosti, ga univerza vključi v akademsko delo ter mu krije plačo v višini polovične zaposlitve, s čimer lahko študent pokrije stroške bivanja, življenja in študija.

V Franciji te dni potekajo burne razprave o višini vpisnin, ne pa o šolninah, ki jih ni. Italija ima zelo natančno izdelano socialno politiko financiranja doktorskega študija, po kateri so šolnin oproščeni prejemniki štipendij, invalidi in prebivalci ogroženih območij (denimo L'Aquile). Glede na socialni status družine pa se višina šolnine preostalim kandidatom določa na podlagi devetih kategorij in samo študentje v zadnji (deveti) kategoriji plačajo polno šolnino. Iz navedenih primerov je razvidno, da doktorskim kandidatom študija ne preprečujejo niti materialne razmere njihovih družin niti problemsko področje raziskovanja (diskurz o "uporabni znanosti"). Kandidat je ocenjen na podlagi znanstvenih dosežkov, ustvarjalnosti in inovativnosti, ki jih lahko izkazuje iz dodiplomskega dela.

Glede financiranja bi lahko zaključili več sklepov. Smiseln pa bi bil naslednji: da bi Slovenija po enakem zgledu, kot predpisuje nemški "zakon o malem delu" (ki je bil v Nemčiji zaradi neuspeha že dvakrat popravljen), uvedla tudi enakovredne programe štipendiranja in zaposlovanja ter brezplačen doktorski študij. Še veliko bolj modro pa bi se bilo vprašati, zakaj je doktorski kandidat pred dvajsetimi leti tudi v Sloveniji študiral brezplačno, imel bistveno večji dostop do štipendij in zaposlitev tudi znotraj univerzitetnih in znanstvenih ustanov. Zakaj je med pisanjem disertacije lahko bival v občinskem stanovanju, imel večjo kakovost študija, družbeno priznanje ter ne nazadnje, zakaj ga takrat niso "vzgajali" in "pošolali", kot smo temu priča danes? Zakaj ga je univerza opremila in usposobila za samostojno, kritično in neodvisno znanstveno ustvarjanje, da je našel zaposlitev in svoje mesto v družbi, ter zakaj ga danes usposablja za trg dela ("job training"), kjer leži že cel kup brezposelnih okostnjakov?

Zagovarjati avtonomijo univerze je vse bolj nerodno tako v Sloveniji kot tudi v EU. V Sloveniji zato, ker so si ministri, rektorji in dekani že večkrat izmenjali vloge in funkcije, hkrati pa prav ta čas univerze kljub načelnemu nasprotovanju ukrepov ministrstva pristajajo na sodelovanje v procesih pokopavanja visokošolskega študija in ne upoštevajo opozoril in kritik visokošolskih delavcev in združenj, denimo Odbora za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela (OOVZD), ali pa vrste kritik posameznih profesorjev, ki so bile v zadnjem letu objavljene v javnih občilih.

Tudi znotraj Evrope je avtonomijo univerze vse težje braniti, še zlasti tam, kjer so univerze brez zadržkov sprejele bolonjsko reformo. Kajti reforma evropskih univerz je nastala iz pobude univerzitetnih ustanov leta 1988, imenovane Magna Charta Universitatum. Enajst let kasneje je to pobudo izrabila evropska politika in uvedla bolonjsko deklaracijo, pod katero so podpisani ministri in sekretarji - večina podpisanih se po funkciji niti ni ukvarjala z znanostjo, pač pa s šolstvom, prometom, tehnologijo, cerkvenimi in drugimi zadevami. Reformi so se uprli študentje po vsej Evropi, najglasneje v Franciji in Grčiji, kjer so se jim pridružili tudi univerzitetni delavci. V Nemčiji z bolonjsko reformo niso nikdar posegli v doktorski študij, podobno so tudi številne druge univerze branile znanstveno delo vsaj znotraj nekaterih študijskih programov. Vsi nadaljnji ministrski komunikeji (pariški, berlinski, bergenski, londonski…), ki so dopolnjevali in usklajevali reformo, so bili podrejeni lizbonski strategiji, katere usoda je po novih usmeritvah EU 2020 vse od letošnjega marca tudi uradno znana.

V Sloveniji smo reformo uvedli bolj papeško od papeža - naenkrat, brez premisleka in v celoti! Tudi pri vrsti drugih političnih ukrepov univerze niso branile avtonomije ali opozarjale na nasilje nad znanostjo in znanstvenim delom. O spremembi financiranja doktorskega študija študente že obveščajo s položnicami, ne pa z javno kritiko vseh poskusov degradacije in privatizacije znanja. Bodo podprle vsaj kritiko, ki so jo o novem raziskovalnem in inovacijskem programu izrekli člani in članice OOVZD? Ti opozarjajo, da bomo "vzgajali napol izobražene znanstvenike" in aktivno ustvarjali "družbo neznanja" ter da bo uvajanje tržnih mehanizmov (univerza kot podjetje) na netržna področja (univerza kot skupnost) dokončno pokopalo ostanke znanosti.